BACH, GOULD, HOFSTADTER IN USTVARJALNA INTERPRETACIJA

Bachovi glasbi je uspelo skozi stoletja ohraniti neko magično privlačnost, s svojo univerzalnostjo je v vseh dobah nagovarjala ne samo glasbenike, temveč tudi druge umetnike, pa tudi matematike in filozofe. Kako lahko neko glasbeno delo govori tako različnim področjem? Kot bi bilo kodirano sporočilo, prevedljivo v različne jezike. Morda je prav zato v današnjem času zanimiva tudi za raziskovalce človeške  in umetne inteligence, ki v strukturi njegove glasbe odkrivajo zakonitosti delovanja uma.

Za glasbenike Bachova glasba ostaja interpretacijski izziv. Večno razhajanje interpretov glede tega, ali naj bi Bacha na klavirju igrali čembalsko ali orgelsko, zamegljuje ostale velike dileme interpretacije njegovih del. Trudimo se igrati historično in oponašati neko dobo, ki jo poznamo samo po izročilu in je za nas popoln konstrukt, ob tem pa mnogokrat spregledamo univerzalno sporočilnost Bachove glasbe. Poskušamo jo igrati kot dokument neke dobe in s tem še vedno živo glasbo spreminjamo v porumenelo sliko. Interpretacijo smo vpeli v toga pravila in skoraj ne opazimo več genialnosti Bachove invencije. Zato nas tako zelo fascinira igranje Glenna Goulda. " Kako si upa vse postaviti na glavo?" se sprašujemo. Poslušamo ga in se čudimo. In naenkrat v srcu nam sicer poznane skladbe odkrijemo elemente, ki smo jih spregledali.

Kaj je pravzaprav značilnost Bachove glasbe, ki se marsikomu zdi tako odmaknjena od življenja? Bach je bil mojster polifonije, prepletanja samostojnih glasov. Prav kakor ljudje živimo vsak svoje življenje in se na svoji poti srečujemo z drugimi ljudmi in prečkamo njihove poti, tako tudi glasovi v Bachovi fugi tečejo vsak svojo pot popolnoma samostojno, se srečujejo med seboj, izmenjujejo teme, nadaljujejo in nadgrajujejo misli, ki so jih prevzeli od drugih glasov in tako skupaj pletejo polifono kompozicijo. Bach sam je svojim učencem polagal na srce, naj igrajo posamezne glasove, kot bi ti bili " osebe, ki se pogovarjajo, kot bi bile v izbrani družbi." Lahko si predstavljamo tak pogovor v izbrani družbi, kjer nekdo izpostavi temo, ki jo drugi povzamejo in potem o njej razpravljajo in predelujejo posamezne motive. Vloge govorcev in poslušalcev se neprestano izmenjujejo, bolj ko se pogovor razvija, bolj razgreto vstopajo posamezni glasovi s svojimi domislicami, včasih kar ne morejo dočakati, da bi nekdo drug končal svojo misel in vstopajo v strettu, dokler neko mnenje ne prevlada ali je tema do kraja obdelana in pridejo do skupnega zaključka, ugotovitve, h kateri so vsi pripomogli in se pogovor tako konča na neki novi, višji ravni. Mojstri Bachove interpretacije so mojstri sledenja vsem glasovom, vsem drobnim zavojem melodičnih zamisli, vendar pa ob tem ne izgubijo ušesa za celoto. Redukcionisti in holisti obenem, pri čemer je celota več kot samo vsota posameznih delov. Takšna interpretacija je zelo kompleksna naloga. Nekateri celo menijo, da ni možna.Vendar, kot pravi Glenn Gould, ni razloga, da ne bi zmogli slediti tudi dvema ali trem sočasnim pogovorom, saj: " Kadar se, na primer, vozimo s podzemno železnico ali sedimo v restavraciji na vlaku ali smo v hotelskem preddverju, lahko poslušamo več pogovorov hkrati, pri čemer poljubno bolj prisluhnemo zdaj enemu, zdaj drugemu."  Nekak kontrapunkt življenja torej. Prav to je tudi osrednja ideja Gouldovega "kontrapunktičnega radia", kakor ga je kot umetniški princip uporabil v tako imenovani "docudrami" z naslovom Terra incognita, kjer je sočasno predvajal posnetke govorjenja več ljudi, več radijskih postaj, in iz njih sestavil polifono kompozicijo.

Gre za več ali manj naključno srečevanje posameznih glasov, pri čemer je prepuščeno poslušalcu, da sam razbere temo in da povdarek določenim vsebinam. Pri tem je zanimiva Hofstadterjeva teorija o liku in ozadju. Kakor v slikarstvu s tem, ko oblikujemo lik, na nek način določimo z njim že tudi ozadje, tako tudi v glasbi tema določa spremljavo. A v polifonih skladbah so vloge lika in ozadja pogosto zamenljive, tako da bi jih lahko primerjali z Escherjevimi risbami, ki jih prav tako lahko gledamo ( vsaj ) na dva načina. V Bachovi fugi je tema - lik zdaj v enem zdaj v drugem ali tretjem ali... glasu, kar avtomatično ostali del sicer povsem samostojnih melodičnih linij postavi v ozadje. A tudi ozadje je razčlenjeno in vsebuje različne ravni pomembnosti in izpovednosti. Te smo navajeni precej stereotipno oblikovati. Kako ob tem ohraniti svežino interpretacije? Z novim pogledom. Vsako zapleteno strukturo, kakršna je tudi polifona skladba, lahko gledamo iz različnih zornih kotov. Ob tem se nam odpirajo povsem nove zvočne slike.

Naenkrat opazimo skrit motiv v nekem glasu, ki ga prej nismo opazili ali v izpeljavi zaznamo, da sta lik in ozadje zamenljiva, kar nam omogoči drugačno interpretacijo.Celo povsem " nemogoč " pogled, kot na primer, da poskusimo zaigrati " negativ ", se pravi, da temo postavimo v ozadje in povdarimo manj pomembne elemente, nam lahko prinese nov uvid, predvsem pa osveži naše zanimanje za skladbo, ki jo po dolgotrajnem vadenju morda igramo samo še rutinsko. Z uporabo domišljije in preizkušanjem različnih možnosti se izognemo avtomatizmu in pridemo do novih uvidov in globjega razumevanja zgradbe kompozicije ter se tako izognemo togosti v interpretaciji. Glasba seveda vsebuje določene zakonitosti, ki jih ne moremo zaobiti, in ker je polifonija znana po svojih strogih kompozicijskih načelih, smo nekako prepričani, da v njeni interpretaciji ni prostora za ustvarjalnost. Zanimiva pa je ugotovitev specialista za umetno inteligenco D. R. Hofstadterja, da če bi hoteli narediti ustvarjalni računalnik, bi morali vanj vprogramirati čim večje in ne čim manjše število pravil na različnih ravneh, saj bi le to omogočilo veliko možnih novih kombinacij, ki so potrebne za ustvarjalne rešitve. Iz tega lahko sklepamo, da odsotnost ali pomanjkanje pravil ni nujno pogoj ustvarjalnosti. Spomnimo se na pestrost Gouldovih interpretacij Bacha in na širino možnosti, ki jih odpirajo. Vsaka kompleksna struktura, pa naj bo to glasbeno, literarno, likovno delo ali življenje, nam dopušča veliko število interpretacij. Če se odločamo vedno za isto, to ni zato, ker ne bi imeli druge možnosti, temveč zato, ker naš um rad ponavlja ustaljene vzorce. V njih se počuti udobno in varno kot v starem naslanjaču. Pa tudi malce zaspano.

Prav zato so dobrodošli seminarji umetnikov, kot je dr. Roland Prll, ki nas je spomladi v Kopru prebudil s predavanjem s provokativnim naslovom "Ali se da ustvarjalnost učiti?"

Predvidoma bo v februarju 2001, spet v Kopru, predstavil še več svojih idej. Na letošnjem seminarju smo bili navdušeni, zato ga z veseljem pričakujemo.

Metka Lebar

Literatura:

Hofstadter, Douglas R.. Gdel, Escher, Bach: An Eternal Golden Braid. Pinguin Books, London 1980

Stegemann, Michael ( und Glenn Gould ). Terra incognita.