Moje prvo tekmovanje

V petek, 12. 5. 2000 sem bila v Kopru na mojem prvem tekmovanju. Tekmovanje ni kot navaden nastop, saj se moraš zanj zelo dobro pripraviti. Zato, ko me je učiteljica vprašala, če hočem tekmovati, nisem vedela kaj naj ji odgovorim. Sprva sem rekla da ne, potem pa sem se premislila in privolila. Imela sem samo dva meseca časa za pripravo , ampak sem vseeno uspela. Končno je le prišel dan, ko sem se z mamo, dedkom in učiteljico odpeljala v Koper. Glasbena šola v Kopru je zelo lepa. Ima velika, lesena vhodna vrata, zelo prostoren vhod, ogromno učilnic in zelo lepo, s freskami okrašeno dvorano. V tej dvorani smo tekmovalci igrali. Komaj smo vstopili, me je učiteljica odpeljala v dvorano, da bi lahko poskusila klavir. Prišla je ura tekmovanja. Imela sem tremo, čeprav tega nisem pokazala. Končno sem bila na vrsti. Šla sem na oder in se priklonila. Zvišala sem si stol ter dala prste na tipke. Roke so se mi tresle in mislila sem, da ne bom zmogla zaigrati. Opogumila sem se in zaigrala prvo skladbo, Bacha. Kmalu sem se pomirila. Roke se mi niso več tresle. Odigrala sem vse skladbe in se priklonila in odšla. Učiteljica me je objela, pohvalila in odpeljala v sobo, kjer sem prej vadila. Ponudila mi je čokolado in kozarec vode. Zatem sem odšla k mami, ki me je skupaj z dedkom peljala na sladoled. Ko smo se vrnili, je bil seznam tekmovalcev s točkami že izobešen.

Razveselila sem se, ko sem videla, da sem prejela zlato priznanje in drugo nagrado. Mama je skočila od veselja, učiteljica pa me je še enkrat objela in za nagrado povabila na pijačo. Doma sem vse to povedala očku, ki pa mi ni verjel, tako, da je celo še enkrat vprašal mamo, ali je to res. Vsi so bili veseli. Ravnatelj glasbene šole me je celo obdaril. Prav rada bi še tekmovala!

Harjet Antonič