Mojih štirideset let na kranjski Glasbeni šoli

S črno belo šahovnico iz teraco ploščic, na katero stopiš, potem ko odrineš težka vhodna vrata, se srečujem že štirideset let. Poslopje se v vseh letih ni bistveno spremenilo, pa tudi vzdušje v njem pravzaprav ne. Iz prvih let mojega zahajanja v šolo se spominjam, da je bil Trubarjev trg pred šolo še makadamski in da so na njem branjevke prodajale zelenjavo in sadje. Kasneje so trg pokrili z asfaltom in postal je dolgočasno parkirišče.

Pisarna Glasbene šole se mi je zdela tak posvečen prostor. S stene je sijala svetla slika plesalke, v prijaznem prostoru sta bili dve pisalni mizi: ena ravnateljeva in ena tajničina. Kasneje so sobo pregradili v dve ločeni brezosebni  funkcionalni čumnati in natlačili z omarami.

V učilnicah in v dvorani so stale visoke okrogle litoželezne peči, ki so jih kurili z drvmi. Dvorana je bila sicer prijetno tople barve, a kadar so bili nastopi, me je kljub temu vedno stiskala trema. In nastopov je bilo veliko; vsi pospremljeni z mrzličavostjo pričakovanja  danes je poseben dan, jaz nastopam , živčnim odštevanjem točk, ki so še pred menoj  srečkoti, so že rešeni -, slednjič jaz na odru  kako se sploh skladba začne? - Vsi me gledajo, meni pa se dozdeva, da sem vse, kar sem znala, pozabila, in skladbo, ki jo igram, slišim in doživljam popolnoma drugače kot v varnem zavetju doma ali učilnice. Namesto da bi se trudila predstaviti glasbo in sebe v kar najlepši luči, mi je vseobsegajoča želja le »Preživeti!« Igranje začinim z drobnim packanjem in se potrudim s kislim nasmehom in sladkim olajšanjem nazaj na svoj stol v dvorano.

Nekajkrat na leto so bili javni nastopi v veliki dvorani v Delavskem domu. Dvorana je imela balkon in visok strop s štukaturami, na odru je stal dolg klavir znamke Bösendorfer, nastopajoči pa smo čakali v zaodrju in prihajali na prizorišče izza težkih žametnih zaves. Čeprav so bili koncerti bolj prestižni kot nastopi v domači dvorani, pa je bil to navadno že drugi nastop z isto skladbo in tako trema ni bila tako ubijalska.

Kar nekako avtomatično in brez samospraševanja so minila leta, ko sem obiskovala šolo v vlogi učenke. Z enakim začetnim občutkom se je začelo nadaljevanje študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani. A kar kmalu sem se znašla na drugem polu pedagoškega procesa; postopoma sem pričenjala poučevati klavir in zadeve so postajale močno zavestne in obvladane.

Ko si kot mlad in neizkušen pedagog postavljen pred dejstvo, da moraš soliti pamet drugim, se zavedaš neznanske odgovornosti do otrok, ki so ti prepuščeni na milost in nemilost. Sprva se trudiš, da vsaj škode ne bi delal, če že kakšne posebne koristi ni od tebe. Skozi leta poučevanja pa postopoma ob stalnem lastnem izobraževanju in nabiranju izkušenj pedagoška samozavest zraste.

Največji greh, ki ga lahko zagrešiš, je, da otrokom priskutiš inštrument in glasbo nasploh. To se lahko zgodi kar hitro, mimogrede in z najboljšimi nameni. Togo vztrajanje pri  vedno enakih pedagoških, metodičnih in didaktičnih načelih navadno slej ko prej pripelje do otrokovega zavračanja. Če se že odkrito ne upre, pa vsaj izgubi veselje do učenja. Glede na to, da nismo strokovna šola srednje, temveč nižje stopnje, se mi zdi vzgojna funkcija šole pomembnejša od izobraževalne. Važno je, da otrok rad prihaja, in da začuti, da s pomočjo učiteljevih napotkov ustvarja neko neoprijemljivo, trenutno in hkrati trajno dragoceno zvočno kreacijo, za katero se mora pošteno potruditi ne le pri pouku, temveč tudi doma, ko je prepuščen samemu sebi in svoji vztrajnosti.

Kako pripraviti otroka do tega, da vloži v delo celo več energije, kot jo od njega zahteva vzporedna osnovna šola, je večno vprašanje vseh učiteljev. Pri zelo mladih navadno ne gre brez sekundarne motivacije; pohvale, razne nalepke, štampiljke in druga drobna podkupovanja delajo čuda. Ko pa otroci zrastejo, se postopoma zavejo, da je tudi samo igranje in postopek učenja nove skladbe lahko zanimiv in prijeten. Do takrat se navadno že vzpostavi tovariški odnos med učiteljem in učencem, ki je najbolj konstruktivno okolje za napredovanje.

Prednost individualnega pouka lahko imenitno izkoristimo, saj nam omogoča, da v okvirih splošnega učnega načrta vsakemu učencu na kožo priredimo njegov osebni učni program. Otroci so različni in tudi poti do znanja so različne.

Stvar učiteljeve ustvarjalnosti je, da najde vsakemu od njih tak optimalni program, ki mu je napisan na kožo; da poudari in gradi metodo na tistih sposobnostih, ki jih ima konkretni učenec obilo, in da hkrati diskretno razvija področja, kjer je taisti otrok šibak. Zatorej je nujno, da ima učitelj kar najširši vpogled v pedagoško literaturo, kajti dandanes obstaja že toliko zapisanega znanja, da lahko najdemo za vsakega otroka njemu najustreznejšo pot. Ob tem velja poudariti, da je nadgradnja učiteljevega znanja bliskovito prilagajanje situaciji pri pouku. Najlepše je sestaviti enkratno in neponovljivo kombinacijo raznih metod, ki kar najbolje zaleže pri vsakem posameznem učencu.

Vzgojna funkcija našega dela se ne kaže v konkretnih zvokih ali drži roke, pač pa zajema mnogo širše področje. Z  vsakim otrokom se družimo učitelji navadno več let. Otrok ne le posluša, kaj mu igramo in pripovedujemo, temveč opazuje, kako ravnamo sami. Natančno začutijo, kakšen je naš odnos do glasbe, dela, poklica.

Točno vedo, kdaj smo s srcem pri tem, kar pripovedujemo, in kdaj nekaj počenjamo rutinsko, ker je to pač naša služba. Tudi na osnovi teh opažanj si oblikujejo odnos do življenja, dela, učenja in glasbe. Ni nujno, da bodo postali tudi sami navdušeni, če bo učitelj navdušen; je pa bolj verjetno, da bodo odnesli vsaj pozitivne spomine na čas, ki so ga preživeli v družbi z glasbo. Učitelj mora tudi znati modro presoditi, kdaj se splača postavljati učenčevo potrpljenje in zaupanje na kocko zaradi vztrajanja pri specifičnih tehničnih zahtevah, kdaj pa je bolje zaradi ohranitve motivacije prilagoditi svoje zahteve zmožnostim otroka, seveda še v okvirih učnega načrta.

Velika večina naših učencev kasneje postane bolj ali manj pasivnih glasbenih uporabnikov. Važno je, s kakšnimi občutki zapuščajo našo šolo. Če jim bo ostala v lepem spominu, bodo kasneje, ko bodo odrasli, poslali v glasbeno šolo svoje otroke. Tudi to je lahko merilo, ali je bilo naše delo uspešno.

Jasmina Pogačnik