KONTRABAS OSVAJA SVET

Med mnogimi odličnimi ruskimi pedagogi, ki jih je veter sprememb prinesel v našo deželo je tudi Inna Lavrova, kontrabasistka iz Moskve. Zelo me je zanimala njena pot in razlogi, ki so jo pripeljali na Primorsko. Zato sem se odločila pogovoriti se z umetnico in zvedeti njena življenska doživetja.

Inna Lavrova se je rodila v Moskvi, na levem bregu reke Moskve, nasproti znanega Rdečega trga. Od ranih let, pa vse do zrelosti je bila ˝obdana˝z ustvarjalnimi dosežki raznih umetnikov. Knjige, koncerti, gledališča, baleti, razstave so jo spremljale in bogatile njeno otroštvo in pozneje njen osebnostni razvoj.

Že na začetku osnovne šole,ko je imela šest let, so opazili njeno glasbeno nadarjenost in ji svetovali študij violine. Njeni starši pa so kmalu ugotovili ,da je vzporeden študij osnovne šole in glasbe za otroka prezahteven in so seveda dali prednost odličnemu uspehu v šoli ter jo izpisali iz glasbene šole. Očitno pa je bila njena ljubezen do zvoka močnejša in se je zato pri dvanajstih letih odločila za študij kontrabasa na Specialni šoli v Moskvi, kjer je uspešno opravila sprejemni izpit. Študij kontrabasa je začela pri prof. Andreju Astahovu, prvemu kontrabasistu v orkestru Bolšoj teatra in odličnemu pedagogu na Specialni šoli. To je bila zelo zahtevna šola, saj je morala poleg predmetov splošne šole z odliko obvladati harmonijo, solfeggio, teorijo, glasbeno literaturo, itd. Po enajsti letih osnovne šole (v Rusiji traja osnovno izobraževanje na normalni šoli deset let, na Specialni šoli pa enajst let) se je vpisala na Konzervatorij in ga z odliko končala.

Že na začetku študija je sodelovala v orkestru moskovske Opere, kasneje pa je bila sprejeta v Komorni orkester Konzervatorija pod vodstvom Mihaila Terijana, s katerim je potovala po celi Evropi in Ameriki, kot član orkestra in tudi kot solistka. Prav zanjo in za violinistko Raiso Kartašovo je skladateljica Tatjana Sergejevna napisala zelo uspešen Koncert za violino, kontrabas in orkester. Gostovanja so trajala tudi po dva meseca. V orkestru je ostala deset let.

Kot solistka je izvajala repertoar, ki je obsegal najtežja dela za kontrabas. V posebnem spominu ji je ostal recital, ki ga je imela v Moskvi, kjer ji je zaradi prevelike razlike v temperaturi počil kontrabas. Prvi trenutek jo je zajela panika, saj ni vedela kako bo zaigrala na takem inštrumentu. Na srečo ji je njen ljubljeni inštrument ostal zvest in še nikoli ni tako lepo zazvenel, ona pa tako lepo izvajala iz njega zvoke, s katerimi je očarala publiko. Zaradi njenih uspehov je navdihnila marsikaterega skladatelja, da je napisal skladbo za ta specifičen inštrument.

V istem obdobju se je pričela tudi njena pedagoška pot na Centralni šoli. Uspela je vzgojiti odlične kontrabasiste, ki so se s svojo kvaliteto potrdili po celem svetu (v Berlinu, v Ameriki, na Portugalskem in seveda v Moskvi). Rada se spominja enega izmed prvih učencev, devetletnega sina znanega sovjetskega skladatelja Jevgenija Golubjeva, ki mu je morala zaradi majhne postave ˝prikrojiti˝stol tako, da mu je skrajšala noge, ker je le tako otrok lahko dosegel vse pozicije na strunah kontrabasa. Danes je ta učenec zelo uspešen, priznan kontrabasist, ki živi in deluje v Moskvi.

Njena življenska pot se je nadaljevala v Splitu, kjer so jo povabili, za vodjo kontrabasistov v Mestnem orkestru. Od tam jo je pregnala vojna in pristala je v Ljubljani, spet kot vodja kontrabasistov v ljubljanski Operi. Zaradi moževe službe je morala poiskati dom na Primorskem. Priložnost se ji je ponudila v Ajdovščini, kjer je po oglasu našla primerno stanovanje in ji je ravnateljica glasbene šole ponudila delo. Na začetku je dobila štiri učence in že po dveh letih je eden izmed njih bil sprejet na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1998 uči tudi na glasbeni šoli v Kopru.            

Inna Lavrova se počuti v naši deželi odlično. Rada ima Ajdovce, ki so ji ob prihodu pomagali prebroditi čisto življenske težave, tako, da se od vsega začetka ni nikoli počutila kot tujka. V Sloveniji jo navdušuje čudovita narava in tudi njen dom v Ajdovščini ji nudi krasen razgled na Vipavsko dolino. Hišo obdaja vrt poln cvetja (kar je za njej kot moskovčanki zelo nenavadno) in sama pravi, da živi kot v pravljici.

 O slovenskem narodu meni, da je izredno muzikalen in talentiran. Vendar pogreša večjo strokovnost, delovno disciplino in zlasti resnejši odnos do študija glasbe. Pravi, da v naši miselnosti še vedno prevladuje mnenje, da glasba služi predvsem zabavi. Za Inno je pot do prave glasbe polna truda in ravno s tem trudom, ki ga je treba vložiti, če se želi glasbo zares spoznati se pride na tako visoko stopnjo umetnosti. Zato si toliko bolj želi, da bi znanje, ki si ga je pridobila posredovala drugim.

Osebno menim, da je treba take pedagoge izkoristiti, jim priskrbeti čimveč učencev, da bi tako njihovo znanje oziroma njihov poglobljen razgled v svetu zvoka padel na plodna tla in bi se tako ustvarila pot drugačni tradiciji in drugačnemu odnosu do glasbe.

Nadja Žerjal