ŠČEKOV-LOVČEV VEČER SLOVENSKE GLASBE, VINKO GLOBOKAR IN MATEJEV TANGO
ali kako razviti občutek za »dobro« v glasbi

»Globokar se je našemu vabilu takoj odzval pozitivno. Pred leti, ko je v Sloveniji prevladoval do njega precej ambivalenten odnos in še ni požel slave Prešernovega nagrajenca, ga je Društvo prijateljev glasbe povabilo na avtorski večer. Spoznali smo ga kot izrednega izvajalca, ustvarjalca in prodornega misleca. Takrat so se ustvarili prijateljski stiki, ki so botrovali tudi letošnjemu srečanju. Skladatelj je pripotoval tako prvič iz Pariza kot letos iz Nemčije na lastne stroške in prestavil svoje druge obveznosti, da je lahko našemu večeru slovenske glasbe dal enkraten pečat in pomembnost dogodka. V dogovoru s koprskimi profesorji trobil smo ga povabili tudi kot gostujočega profesorja trobil, saj je njegovo poznavanje inštrumenta še posebej dragoceno in zanimivo za mlade izvajalce. Izredno je pohvalil naše trobilce in sploh delo na naši šoli. Tudi zanj je srečanje z mladimi lepa izkušnja, za katero se nam je še kasneje po telefonu zahvaljeval,« je povedala ravnateljica ter pojasnila načrte za prihodnost:«Učitelji koprske glasbene šole so predlagali, naj bo Ščekov-Lovčev večer vedno tudi srečanje s priznanim skladateljem. Za naslednje leto si želimo v našo sredino povabiti klarinetista in skladatelja, profesorja na ljubljanski Akademiji za glasbo, Uroša Rojka«

Zanimalo me je mnenje izvajalcev Ščekov-Lovčevega večera, učencev in dijakov glasbene šole, zato sem prosila za razgovor flavtistko Jeleno Pešič ter pianista in mladega skladatelja Mateja Bonina. Komaj sedemnajstletni Matej je namreč na Ščekov-Lovčevem večeru prvič predstavil svojo skladbo Tango za flavto in klavir. Odziv publike je bil neverjeten. Prav gotovo sta bila mlada izvajalca prijetno presenečena, ko ju publika kar ni spustila z odra z navdušenim aplavzom. Zagotovo je bila to najbolj uspela točka večera. O tej njuni izkušnji sem želela poklepetati ter zvedeti še kaj o njunem odnosu do slovenske sodobne glasbe.
Jeleno Pešič, dijakinjo umetniške gimnazije, sem v tem času tik pred maturo, sprejemnimi izpiti in vsemi mogočimi zaključnimi obveznostimi uspela dobiti v »luknji« slučajno odpadle ure.

kakšne so tvoje izkušnje z deli slovenskih skladateljev...
zelo malo sem igrala slovenske avtorje. Slovenska glasba za flavto je predvsem moderna in zdi se mi precej naporna za poslušanje. Vsaj, ko je moja profesorica Alenka Zupan imela koncert z izključno slovensko glasbo, se mi je zdelo tako. Verjetno je ta glasba težja za razumevanje.

Sama sedaj igram Zvočni pejsaž za flavto solo Alojza Ajdiča. Zdi se mi zanimiva, dobra skladba, interpretativno precej zahtevna, vendar nudi izvajalcu, da veliko pokaže. Več izkušenj s slovensko glasbo smo imeli v pihalnem orkestru. Najbolj mi je bila všeč Adamičeva suita, pa čeprav naj bi to bila lažja, zabavna glasba.

kaj pa Matejev Tango?
To je njegova prva skladba za flavto. Mislim, da je zelo dobra. Težka je tehnično in interpretativno. Matej o tem, kaj je težko in kaj ni, verjetno sploh ni razmišljal. Poznal je obseg flavte, to je vse. Bila sem šokirana nad ritmičnimi figurami in zapletenimi frazami in iz rokopisa je bil študij kar zahteven. Matej je namreč zelo hitel, ko je pisal. Pisal je povsod, na hodniku, v učilnici, v avli med pavzo, doma. Malo časa je bilo in zadnje note mi je dodal dva dni prej. Tanga prej še nisem nikoli igrala. Bil mi je velik izziv. Zadeti karakter, strastnost plesnega ritma, to ni tako preprosto. Prva vaja je bila grozna. Matej je bil zelo zaskrbljen. Veliko sta nama pomagala Čopi in Alenka (Ambrož Čopi, profesor kompozicije na Glasbeni šoli Koper, je tudi Boninov mentor; Alenka Zupan, op.a.) Artikulacija, okraševanje, efekti, dinamika, vse to je nastajalo sproti. Skupaj sva ustvarjala. Zelo lepo je bilo. Matej je točno vedel kaj hoče od mene. Vse je slišal in bil zelo natančen in dosleden pri delu. Res zelo dobro sodelujeva in upam, da bova še kdaj.

ali si pričakovala takšen odziv publike?
vedela sem , da je skladba dobra, prepričana sem bila v to. Igrala sem res z užitkom in zato je bil dober občutek že stopiti na oder. Krstna izvedba je vedno posebno doživetje, ki ga je težko opisati. Je tudi zelo odgovorna naloga. Odziv publike je bil res izreden, vseeno nisem toliko pričakovala in me zelo veseli, predvsem za Mateja. Še Globokarju je bila skladba všeč. Rekel nama je, da vidi, da se od mladih lahko še kaj nauči. Tudi Alenki je Tango všeč in ga bo sama igrala.

kaj si odnesla od srečanja z Globokarjem?
na koncertu ga nisem poslušala, ker sem igrala tik pred njim. Drugi so mi povedali, da so se nasmejali, da je bilo zanimivo in da so bili presenečeni nad tem, kaj se da narediti s pozavno. Popoldan smo imeli srečanje z njim, kjer nam je predstavil svojo skladbo Rondo. Po njegovi razlagi te glasbeno scenske ideje, je bilo poslušanje skladbe povsem drugačno. Poslušala sem z dosti večjim interesom. Mislim, da so srečanja s skladatelji zelo koristna. Izvajalci se pogosteje srečujemo s koncertanti in profesorji, ker je taka pač naša usmeritev. Komponiranje izgleda čisto drugo področje, kar se mi ne zdi čisto prav. Dobro je, če so skladatelji in izvajalci tesno povezani. Pri vsaki skladbi najprej poiščem svojo interpretacijo, s pomočjo profesorice razmislim določene stvari, vedno pa bi me zanimala tudi konfrontacija s skladateljevim mnenjem ali vidi kaj pametnega v mojem dojemanju skladbe. Rad bi se srečala z vsemi živečimi skladatelji, katerih skladbe igram.
kaj potem z glasbo iz prejšnjih obdobij, verjameš izkušnjam avtoritet?
toliko različnih pristopov je kako igrati Bacha, Mozarta... Res bi bilo zanimivo obuditi te avtorje in slišati resnično njihovo mnenje. Sama si vedno predstavljam, da se enostavno prestavim v neko obdobje in si ga zamišljam v celoti. Seveda, to kar pač vem, vpliva na interpretacijo in vsak čas zaznamuje odnos do vsega.

kakšnih glasbenih izkušenj si želiš?
rada bi igrala z orkestrom, komornih skupinah. Ne samo klasike, tudi druge zvrsti, na primer latinsko ameriško glasbo, pa tudi elektronsko, eksperimentalno, vse....

se ti sodobna glasba zdi »duhamorna«, kot radi rečemo...
glasba 20.stol. je tako pogosto zamorjena, zatežena, pogrešam pozitivnih čustev in tistega prijetnega feelinga, ki mi ga daje klasika. Klasika me pomiri, razvedri, harmonije so prijetne, ne bi mogla brez te glasbe.

V pogovoru se nama je pridružil tubist Goran Krmac. Vključil se je v debato z mladostno zagnanostjo in zdravo kritičnostjo. Govorili smo o tem, kako se izogniti ceneni sladkobnosti in povedal je, da se mu zdi, da je mračnost postala predpogoj, da se delo obravnava kot resno umetniško delo, kar se mu ne zdi prav. Poslušljiva glasba dobi takoj etiketo manjvrednosti. In že smo pri Mozartovem Requiemu. Ugotavljamo, da kljub najresnejši tematiki in dramatičnosti daje občutek estetskega ugodja, pomiritve, optimizma. Morda ima to kaj zveze s krščansko vero, ugotavljata mlada izvajalca. Povprašam ju še, koga naj bi po njuno povabili naslednje leto. Rojko se jima zdi zanimiv predlog, Goran pa naš pogovor zaključi odločno:
šola mora gojiti slovensko glasbo, ampak najprej naj ta glasba samo sebe malo bolj goji! V času študija sem za tubo igral eno samo slovensko skladbo in to je napisal Štuhec. Drugih pa preprosto ni!

Z Matejem Boninom sva si čas za razgovor vzela lahko šele na avtobusu in to na poti domov s koncerta v Benetkah, kjer je Matej sodeloval kot pevec v zboru (Glasbena šola Koper je v sodelovanju s Fundacijo S. Cecilija iz Portogruara s svojimi učenci in učitelji, pevci in inštrumentalisti, sodelovala v evropskem projektu » Benetke in Koper skozi čas in prostor: Sakralnost v glasbi«). Po treh dneh intezivnih vaj in dveh koncertih primerno utrujen, a dobro razpoložen, sva se v dubble deckerju usedla za mizico v drugem nadstropju. Od spodaj je najin pogovor spremljal smeh, petje ob kitari in Matej se je razgovoril ter vedno bolj razvneto odgovarjal na moja vprašanja. Svoje glasbeno ustvarjanje resnično jemlje zelo resno.

glasba slovenskih skladateljev, tvoje izkušnje...
lani sem na regionalnem tekmovanju pianistov izvajal skladbo Bojana Glavine » In Quasi modo istriano«. Glavina mi jo je tudi posvetil in krasno je bilo imeti ob sebi skladatelja z njegovimi napotki. Mislim, da sem se prav zato lahko veliko bolj angažiral pri interpretaciji. Prejel sem tudi posebno nagrado za izvedbo slovenske skladbe in mislim, da je skladba zelo dobra, da je bila ljudem všeč. Napisana je v istrski lestvici, miniaturno narejena, a dovolj zahtevna s pianističnega vidika in zanimiva. Drugih izkušenj pa še nimam.

kaj si odnesel od pogovora z Globokarjem?
Globokar je rekel nekaj, kar se mi zdi zelo pomembno in to je, da je treba vsako stvar, ki jo delaš, vzeti maksimalno resno v vsakem trenutku in dati vse od sebe. Potem je stvar ta prava, ne glede na izbiro sredstev in trenutnih lastnih izkušenj ter znanja. Globokar pri svojem delu zelo dobro razmisli koncept.

je dober koncept pogoj za dober rezultat?
ni nujno, to je dilema...Dobro je rušiti pravila, se truditi v iskanju novosti, vendar, če je rezultat odtujevanje od publike, ni v redu. Stik s poslušalcem mora ostati, skladatelj pa je tisti, ki mora znati najti vedno še neko novo glasbeno izkušnjo.

kašen odnos do sodobne glasbe po tvoje prevladuje med mladimi?
mislim, da predvsem veliko skeptičnosti. Sodobna glasba je atonalna in ta zahteva od poslušalca veliko. Je kot težka literatura, po kateri ne posegaš ravno v vsakem trenutku. Ni blizu ušesu, veliko časa je potrebno, da jo dojameš. V šolskem programu je veliko premalo glasbe od Prokofjeva dalje. Predvsem v srednješolskem programu so stiki z na primer atonalno glasbo zelo pomembni za razumevanje drugačne estetike. Disonanco sprejeti kot lepo, pomeni preskok v razmišljanju, ki je večini kljub vsemu še vedno zelo tuj. Bližja nam je funkcionalna tonalnost, vendar, ko gradiš svojo glasbeno osebnost moraš spoznati prav vse, kar je bilo ugotovljeno v glasbeni umetnosti, pa čeprav se ti zdi modernizem preveč odtujen.

vsaka skladba naj prinaša nekaj novega, pravi Globokar, tudi novo sredstvo in sredstvo je lahko karkoli...
vprašal sem ga, kaj narediti, če bodo vsa znana sredstva že izrabljena, preden bo človek odkril nova, pa mi je odgovoril: kaj te briga, saj te takrat ne bo več!

ali je mračnost, težke socialne teme, turobnost in duhamornost tudi po tvoje vezana na sodobno atonalno glasbo?
durov trozvok je vedno optimističen! Če hočeš veselo glasbo, je to pač tonalna glasba. Vsaj v naši kulturi je pač tako, še vedno! Sicer pa, včasih me te silne analize prav utrujajo, niso potrebne, glasbo sprejmeš, če ti je všeč.

čustva izbirajo zagotovo, veš pa tudi, da vidiš in slišiš to, kar veš, in da je več spoznavnih nivojev. Najprej ti je glasba všeč, kasneje lahko odkrivaš še rešitve na primer na simbolnih ravneh...
definitivno! Vse se mora »poklapati«, da je stvar res dobra. Umetnost kot obrt me ne zanimima, mora biti nad tem, mora govoriti o življenju!

zakaj si izbral ravno tango?
ker je privlačen, impulziven. Energičen, tako kot sem jaz.

torej ne bi pisal barcarole?
kakšna pa je?

šestosmin, valovanje
(zapojem Offenbachov napev)...
bi, bi, samo tokrat mi je bilo to pač najbolj všeč. Zorelo je v meni nekaj časa. Ideje sem zbiral in jih hitro zapisal, da jih ne bi pozabil. Par mesecev sem preigraval določene odseke, da sem bil prepričan, da so res dobri. Vsa čast Jeleni, da je v tako kratkem času naštudirala in tako dobro odigrala.

igrala sta super, še enkrat ti čestitam!
to je bila čudovita izkušnja...

ali si pričakoval tak odziv publike?
Kaj si občutil?
zadoščenje!.... Zelo sem se namreč bal. Nekaj mi je sicer dajalo občutek, da bo dobro. Še mami, ki ni glasbenica in me je poslušala doma, je bilo všeč in to mi je dajalo korajžo. Občutek za »dobro« moram še razviti. Takega aplavza nisem pričakoval in malo sem se sedaj pomiril.

je težko zaupati svoji intuiciji?
ja, zelo težko pri mojih letih. Malo, za eno stopničko bolj si verjamem sedaj.

česa bi si želel še v času svojega šolanja v Kopru?
dobro je, da šola vabi skladatelje, take že uveljavljene, ki ti dajo potrditev. Ki so kredibilni zaradi svojega dela. Njihovi napotki so zelo dragoceni.
Želim se srečati s katerimkoli dobrim skladateljem, morda Fincem ali Švedom, sploh ni nujno, da je Slovenec, želim čim širša obzorja. Rad bi nadaljeval študij kompozicije pri Urošu Rojku v Ljubljani. Merku mi je enkrat rekel, da moraš biti prepričan, da si sposoben narediti vse. Samozavest, ta je najbolj važna in potem seveda, maksimalno vlaganje svoje energije, da dosežeš nekaj. Nadarjenost je nekaj neopredeljivega. Dober skladatelj se od povprečnega loči samo v pogumu. Več si upaš, če več veš. Rad bi šel ven iz vseh kalupov, zato moram spoznati čim več literature. Danes je težko biti inovativen in težko je dobiti pravi feed back publike. Če si izvajalec in pridno vadiš, zmagaš na kakšnem tekmovanju, nekako že gre, če pa si skladatelj, se moraš krepko truditi in iskati stik z vsemi, izvajalci, dirigenti, producenti in poslušalci....Ojej, kakšen poklic sem si izbral!...

kaj pišeš sedaj?
muziko za film, potem natečaj za zbor na besedilo španskega pesnika. Če bo projekt za film potrjen, se bom moral kmalu pošteno lotiti, ajej...

Avtobus se je ustavil, ko sva se ravno lotila nove teme. O tem torej drugič, ko bo razpoloženje spet ta pravo. Ker je Mateja zaskrbelo, da bom zapisala vse neumnosti, ki jih je govoril, sem mu obljubila, da jih bom vrgla ven. Ampak, ko sem doma pregledovala zapiske, nisem našla niti ene. Bravo, Matej!

Nuša Gregorič