PER ASPERA AD ASTRA - TRNJEVA JE POT DO ZVEZD

Ljudje, v naši skupnosti, med nami je mladi umetnik!
V januarju smo, tako kot v zadnjem času vsaj enkrat letno, v dvorani glasbene šole, kjer se je pred dobrim desetletjem začela njegova glasbena pot, gostili pianista Roka Palčiča. Tokrat se je ne prav številnemu občinstvu, predstavil z znamenito Waldstein sonato Ludwiga van Beethovna, Etudo op. 10, št. 4 v cis- molu Frederica Chopina, Lisztovo etudo Gnomen Reigen, Brahmsovim Capricciom op. 76, št. 2 in Sonato op. 28, št. 3 v a -molu Sergeja Prokofjeva.
Ker je dandanes zapisane že toliko kvalitetne (klavirske) glasbe, morajo ne glede na nadarjenost mladi glasbeniki vaditi tudi po osem ur(!) na dan in se pri tem spopadati z različnimi problemi. Najbolj neprijetne so seveda poškodbe na rokah. Mladi pianist nam je zaupal, da je sinoči po treh dneh prisilnega »pavziranja« zaradi vnetih zapestij, svoj recital izvedel s popokanimi prstnimi blazinicami! To je približno tako, kot bi član naše rokometne reprezentance na tekmi evropskega prvenstva nastopil s povitim gležnjem. Toda, občinstva to ne zanima, igrati je treba in dati od sebe le najboljše!
Prisotni poslušalci smo bili enotni: Roku je to zelo dobro uspelo. Najbolj še uvodoma z Beethovnovo Sonato op. 53, v C - duru, kjer se je pianist kljub svoji mladosti, zlasti v poetičnem drugem stavku zrelo in že prav ganljivo izpovedal, nam posredoval Beethovnov »credo«, govorico glasbe, ki pojasnjuje univerzalno, nadčasno in nadnacionalno govorico njegove glasbe.
V tretjem stavku smo v virtuoznih, a nikakor površnih, usipajočih se kaskadah doživeli lahkotnost in optimizem, pri Beethovnu sicer dokaj redki razpoloženji.

Predvsem je mlademu umetniku to uspelo z že kar zavidljivo tehnično izbrušenostjo, izredno lepim, čistim in jasnim tonom in domiselnostjo. Beethovna smo lahko doživeli kot tonskega pesnika in klasika v smislu usklajenosti oblike in vsebine. Poznavalcem je že znano, da Roku posebej leži skladatelj F. Liszt, najbrž prav z virtuoznostjo in bravuroznostjo, s čimer je prežet malone celoten njegov opus. Vendar se, kot kaže, z zorenjem mlade osebnosti stvari nekoliko spreminjajo, tako da je bila prav zanimiva tudi Palčičeva interpretacija Chopinove etude; znano je namreč, da se kljub temu, da sta tako Chopin kot Liszt »romantika«, tip njune virtuoznosti, izraz in slog pomembno razlikujeta: Chopin velja za pesnika klavirja in njegova značilnost je osredotočenje v lastni jaz. Brahmsov Capriccio je naš mladi pianist tokrat izvedel prvič, najbrž se zato še ni oglasil z značilno Brahmsovsko »zamišljeno globino«, ravnotežjem med krepkim, včasih surovim klavirskim stavkom in notranjo težo »domisleka« in za Brahmsa značilnim »simfoničnim« klavirskim zvokom. Po dostojno izvedeni osupljivo težki sonati Sergeja Prokofjeva je občinstvo znalo z aplavzom in navdušenimi vzkliki bogato nagraditi tudi virtuozni Lisztov dodatek.
Rok Palčič je v preteklem šolskem letu maturiral na ljubljanski Umetniški gimnaziji in z odliko zaključuje svoje devetletno šolanje pri izjemnem pianistu in pedagogu Sijavušu Gadžijevu. Tokrat smo slišali le en del programa, ki ga pripravlja za sprejem na študij v tujini in upamo, da je občinstvo s krepkim aplavzom utrdilo mladega umetnika, da se izplača vztrajati na tej težki poti, saj mora biti slejkoprej mlad obetaven talent pripravljen za vse izzive, ki ga v svetu še čakajo. Vendar pa je našemu pianistu lahko v uteho in ponos, da ima v rojstnem kraju nekaj zvestih prijateljev, saj bi bilo lahko sinoči sijajnemu umetniškemu izpovedovanju navkljub v dvorani zelo hladno!

Darinka Jug
(Članek je bil objavljen 29. 1.2004 v izolskem lokalnem tedniku Mandrač)