MOJE ŽIVLJENJE in številka ŠTIRI
Miran Hasl

1924

- 24 letnemu očetu se je rodil sin MIRAN.
(nisem zajokal, bil "tepen" in zamiki so me spremljali vse življenje)

- Šolanje: 4 razredi Ljudske šole, 4 Nižje in 4 Višje gimnazije (dva razreda v Kraljevini Jugoslaviji, dva med vojno v Srbiji)

1933 - 1934

- Začel obiskovati Glasbeno šolo na Ptuju in se od 1939 - 1941 vozil v Maribor, k profesorju Otonu Bajdetu;

Štirideseta leta - prva polovica

1941

- 4. meseca (aprila) napad na Jugoslavijo, vojna, nemška okupacija;
- v 6. razredu gimnazije na Ptuju prepeval nemške koračnice; spričevalo o končanem razredu v Sloveniji dobil avgusta 1941 v Srbiji; v njem so iznašli novi "srbskohrvatski-slovenački« jezik in nam omogočili nadaljne šolanje;
- Mamo učiteljico zaprli v taborišče na gradu Borl pri Ptuju;
- Z bratom sva bila pred rasno komisijo in kot svetlolasca uvrščena v I. (od štirih) kategorijo - "čista" arijca;
- junija 4 članska družine Hasl izgnana v Srbijo, kjer smo živeli 4 leta v 4 različnih krajih; tam sem imel 4 "zaposlitve": svinjski pastir, delal na mlatilnici, v rudniku premoga ter na delovni akciji v Homoljskih planinah gradil železnico Bor - Žagubica;
- z bratom zaprta od Nedićeve specialne policije;

1944

- Sovjetska armada nas je osvobodila;
Na naboru v JA zavrnjen; ob pogledu name je komisija sklenila: »Takva nam Armija ne treba«!
Štirideseta leta - druga polovica

1945

- Družina Hasl se je srečno vrnila iz izgnanstva;
- Študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani;
- Kot študent bil na 4 »kulturno glasbenih« akcijah (tri kulturne ekipe na AG in "muzički instruktor").

1948

- Oče obsojen na pet let zapora (odsedel dve leti). Vsi 4 člani družine Hasl v 4 različnih zaporih;
- Začelo se je moje sodelovanje z APZ TT ljubljanske Univerze ter z njimi bil 1949. leta prvič v Kopru in Portorožu;

- Odobrili so mi republiško štipendijo.

1954

- Cona B STO priključena Sloveniji oz. Jugoslaviji;
- Učiteljišče (zaposlen od decembra 1951) se je iz Portoroža preselilo v Koper;
- Bil na mojem prvem izletu z maturanti Učiteljišča po Jugoslaviji, ki je trajal več kot 14 dni; in spotoma v Knjaževcu izstopil ter obiskal družino, kjer smo stanovali v času izgnanstva;
- Umrl Srečko Kumar, ustanovitelj Glasbene šole v Portorožu oz. Kopru; pred Glasbeno šolo (takrat je bila v stavbi Osrednje knjižnice na Brolu), mu je v slovo zapel njegov Učiteljski zbor pod mojim vodstvom;
- Začel sem s poučevanjem čela na GŠ Koper - na povabilo študijskega kolega Vladimira Lovca, ravnatelja šole;

1964

- Bil na otvoritvi novega Kulturnega doma v Trstu;

- Ustanovljeno Društvo glasbenih pedagogov Primorske v Piranu; postal prvi predsednik;
- Podan predlog (dr. Cvetko) za Fullbrightovo štipendijo za študij v Clevlendu; ob študiju predvidena tudi moja glasbeno kulturna pomoč slovenskim izseljencem - zavrnjeno;
- Bil razrednik 5a. letnika Učiteljišča, ki je to leto maturiral in bil z njimi na ekskurziji (Sarajevo, Dubrovnik, Split ...)
- Večdnevni sindikalno-maturantski izlet v Italijo
- Zvezni seminar glasbenih pedagogov Jugoslavije v Boki Kotorski;
- prenehal kaditi in izpolnil štirideset let.

1974

- Zadnji poslanci republiške skupščine smo postali »preživela struktura«, oblikovan delegatski sistem;
- Prisoten pri polaganju temeljnega kamna za postavitev Bolnišnice Izola;
- V Kopru so odprli oddelek Pedagoške akademije za razredni pouk - postal sem habilitirani predavatelj;
- Na proslavi 25-letnice Glasbene šole Koper je prof. Silvana Pretner prva izvedla »3 preludije za klavir« skladatelja Vladimira Lovca;
(1983 - bil v Srbiji na štiridesetletnici moje
gimnazijske mature)

1984

- Umrla mi je mama;
- Otvoritev s samoprispevkom obnovljene palače Gravisi - Barbabianca (Glasbene šole Koper) Gallusova 2;
(1.1.1992) - S 40. leti delovne dobe odšel v pokoj; 4 leta priznane pokojninske dobe (izgnanstvo) sem »poklonil« državi.

1994

- Prenehal sem igrati v Obalnem komornem
orkestru, ki ga je vodil kolega Borut Logar;
- Prenovljen je bil Prešernov trg (Muda) v Kopru;
- Novembra sem bil 12 dni v Bolnišnici Izola.

(2003) CENTER ZA GLASBENO VZGOJO KOPER, ki je od 1967. leta združeval in podpiral uspešna vzgojno izobraževalna prizadevanja Glasbenih šol Izole, Kopra in Pirana, je leta 1986 prejel ŽAGARJEVO PRIZNANJE, najvišje odlikovanje REPUBLIKE SLOVENIJE na področju vzgoje in izobraževanja.

Po štirih in več letih vztrajnega »prizadevanja«, ga je Ministrstvo za šolstvo ... DRŽAVE SLOVENIJE uspelo 2003. leta ukiniti! Vsem trem šolam, posebej, PODRUŽNICAMA v Izoli in Piranu želim uspešno delo.

2004

- Na 7. Regijskem tekmovanju mladih glasbenikov Primorske letos po več kot tridesetih letih tekmovanj prvič ne sodelujejo učenci in učitelji iz Glasbenih šol Izole in Pirana;
- 40 letnica ZVEZE DRUŠTEV GLASBENIH PEDAGOGOV oz. ZVEZE GLASBENIH ŠOL PRIMORSKE;
- Pred 44. leti je bilo na Ptuju, na pobudo mojega očeta Draga Hasla takrat upravnika Študijske knjižnice, PRVO KURENTOVANJE;

Zadnji dan marca - prvi dnevi aprila
- V CERKNICI smo štirje, prvič po 14. letih od Zveze slovenskih glasbenih šol prejeli NAGRADE FRANA GERBIČA
- V PORTOROŽU so se ob 40 letnici ZPGŠ - ZDGP spomnili štirih še živih predsednikov
- V SEŽANI pa so ob 50 letnici GLASBENE ŠOLE počastili štiri - še žive ravnatelje.


Živel sem v štirih državah: v Kraljevini Jugoslaviji, v Nedićevi Srbiji, ki je bila v času vojne protektorat Nemčije, v FLRJ - SFRJ ter kot upokojenec v samostojni državi Sloveniji.

Morda bom letos dočakal 4 krat 20 let!

 

GLASBENI DEL IZ MOJEGA ŽIVLJENJEPISA

Glasbeno šolo na Ptuju sva z bratom začela obiskovati v prvi polovici tridesetih let. On pouk klavirja in violine ter bil v zadnjem letu pred vojno tudi »solopevec«, jaz pa poleg violončela še klavir, oba pa sva pela tudi v gimnazijskem pevskem zboru.
Moj prvi učitelj čela je bil prof. Čenda Šedlbauer. Prihajal je k nam na obisk in nekoč očetu predlagal: "Se ne bi Miran učil violončelo?" In se je res začel.

- brat me je narisal

Oče je v Ptujskem tedniku ob njegovi smrti (marca 1976) med drugim zapisal: »Na začetku šolskega leta 1928/29 se je Šedlbauer, rojen Čeh in bivši član Praške filharmonije, še ves mlad in poln načrtov vključil v ptujsko glasbeno življenje. Novo delovno mesto je našel kot profesor čela na glasbeni šoli, ki jo je tedaj upravljal znani slovenski skladatelj in pedagog prof. Karol Pahor« ....
Napredoval sem, opravil vsakoletne izpite, igral v šolskem orkestru, nastopal v šoli in zunaj nje.
Oče violinist (in še marsikaj drugega), mama in midva z bratom smo »kot družinski kvartet« naši stari mami - stanovala je v isti hiši pri teti - pred našim božičnim drevesom - zaigrali "Sveto noč". Dobila sva pomarančo ali bombon - in bila srečna.

Po desetih letih delovanja na Ptuju, je prof. Šedlbauer odšel v orkester ljubljanske opere. Ostal sem brez učitelja. Nekaj časa me je učil prof. Čehovin. V šolskem letu 1939/40 pa sem se začel voziti dvakrat tedensko v Maribor k prof. Otonu Bajdetu.
Bolj pri očku, manj v moji najstniški glavi, so bila že takrat prisotna razmišljanja o moji "čelistični prihodnosti".
O Glasbeni šoli povzemam nekaj podatkov iz knjižice, ki jo je ob 40 letnici zapisal moj oče.
»Pahor je vodil posle ravnatelja do septembra 1930 ... Po njegovem odhodu je začasno prevzel šolo Č. Šedlbauer, do prihoda M. Logarja, maja 1931. »Imenovani je bil nameščen kot učitelj na Deški osnovni šoli v Ptuju in dodeljen na delo glasbeni šoli. S tem so se Matični izdatki za šolo nekoliko znižali«. In še.
»V jeseni 1930/31 je bil ustanovljen Matični godalni kvartet (1. violina Miroslav Logar, 2. violina Drago Hasl, viola Julij Pavletič, čelo Čenda Šedlbauer. Včasih so imeli vaje tudi pri nas doma). Tudi mladinski pevski zbor je na šoli zopet oživel. Vodil ga je ravnatelj Miroslav Logar«
Moj oče je leta 1927/28 na šoli honorarno učil violino, sicer pa je ves čas do vojne bil v odboru Glasbene Matice, v okviru katere je delovala Glasbena šola.
Od 1952 sva bila z Mirkom in kmalu tudi z njegovim sinom Borutom Logarjem sodelavca na Glasbeni šoli v Kopru.

Gimnazijsko in glasbeno šolanje ter moje prevažanje v Maribor, predvsem pa brezskrbna mladostniška leta, je 1941 grobo prekinila vojna. Nemška armada je aprila napadla Jugoslavijo ter Spodnjo Štajersko priključila Nemčiji. «Med tisočimi Slovenci so izgnali tudi našo družino. Naše "postaje" v Srbiji so bile: Paraćin, v njegovi bližini vas Mirilovac, Zaječar, Niš in končno od junija 1942 Knjaževac.
V Nišu smo se mlajši slovenski izgnanci zbirali tudi v župnišču in - tudi midva z bratom -peli v zboru. Oblikoval naj bi ga jaz. Na to me je spomnil moj sotrpin iz tistih časov, dr. Vuga iz Nove Gorice. Peli naj bi narodne ter nabožne pesmi in tudi pri mašah.
Velikonočna čajanka. V sredini župnik Zakrajšek; Miroslav Vuga - skrajno desno, moj brat na levi, z obližem in očali pa jaz.
In čez dve leti v Knjaževcu. Skupina ciganov, ki je občasno igrala "u kafani" je izvedela zame. Ker niso imeli basista, naj bi jaz s čelom pomagal - "kao školovani muzičar"?! Brez not, ob improvizacijah, posebne koristi od mene niso imeli. V družbi teh odličnih muzikantov sem ob koncu tedna preživel precej sobot - tudi v »ciganski mali« (četrti) z "r a k i j o".

V teh več kot štiri leta trajajočem izgnanstvu - s seboj smo tisto noč, ko so prišli po nas, vzeli tudi violino in čelo - sem se seveda bolj malo ukvarjal z glasbo. Prvič sem vzel v roke čelo v Mirilovcu. V prevleki sem našel celo neke note. In začel igrati, toda - krave so začele mukati, osli rigati, psa naše "gazdarice" cviliti …?! Nisem mogel ugotoviti - zato, ker so to bili za živali "nesprejemljivi" zvoki ... ali pa sem tako slabo igral?

JULIJA 1945 SE JE DRUŽINA HASL ŽIVA IN MALO MANJ ZDRAVA, VRNILA V SLOVENIJO, NA PTUJ .

AKADEMIJA ZA GLASBO

1945 - 1950

Kako naprej smo se doma spraševali. Z enaindvajsetimi leti ter s štirimi neigranja, sem bil primoran študij le violončela odmisliti. In zame se je našla kompromisna rešitev. V jeseni 1945 sem se vpisal na Znanstveni oddelek Akademije - glavni predmet violončelo na Srednji stopnji. Prvo leto me je učil Gasparini, čelist Tržaške filharmonije, ki se je po vojni »preselila« za nekaj časa v Ljubljano. Ure sva imela kar v hotelski sobi. Profesorji so se potem še menjavali, dokler ni spomladi 1948. leta šest čelistov prevzel Rudolf Matz iz Zagreba.
3 Letni semester šol. l. 1947/48

Pri njem smo tista dva dni sredi tedna našli razumevajočega, predvsem pa odličnega pedagoga. In človeka, s katerim smo v prostem času tudi kaj popili - in v Tivoliju, na začudene poglede sprehajalcev, z njim "tekmovali" v teku. V mladih letih se je ukvarjal tudi z lahko atletiko.
Tudi za klavir sem imel različne učitelje. Učili so me še Novak-Kušejeva (solopetje), Groebming in D.Švara (zborovodstvo, dirigiranje), kontrapunkt Arnič, »pedagoško-metodično-estetska« vedenja pa mi je oblikoval dr. Dragotin Cvetko.
"Preživel" sem tri rektorje: Lucijana Marijo Škerjanca, Julija Betteta, na diplomi pa se je podpisal violinist Karlo Rupel.

V uradnih zapisih opravljenih izpitov je podpis Pina Muserja (pojoča žaga) takrat tajnika AG, ki sem ga ponovno srečal v šestdesetih letih kot ravnatelja Glasbene šole Izola.

Sodeloval sem v komorni igri, zasebno pa v triu z družino Veronek. Igral sem tudi v prvem orkestru Akademije pod Urošem Prevorškom.

Študijski kolega Pavle Kalan je v Sozvočjih res lepo opisal nekatere naše profesorje. Iz svojih spominov pa to. Prof. Pahor je bil strasten kadilec - prižgal je cigareto takoj ko je prišel v učilnico. Tudi mi smo to kdaj storili. Nekega dne pride v razred, razlaga, zapisuje na tablo ... nič cigarete (?!). Mi začudeni, njegovo »sprehajanje« pred tablo vedno hitrejše, nervoznejše ... in vzklik »klinc... prižgimo«! Pozneje smo izvedeli, da naj bi profesorji dobili »ukaz«, da kajenje v predavalnicah ni več dovoljeno. Sočustvovali smo - kadilci - z njim.
S prof. Maroltom sem se tudi jaz tikal - in se srečal kdaj na kakšnem koncertu. "Spremljal te bom, je dejal, ko sva prišla iz dvorane Filharmonije". In odšla do Študentskega doma na Poljanski. "Ni prav, da profesor spremlja študenta" sem mu dejal in klepetala sva do vhoda hiše na Mestnem trgu, kjer je stanoval. In zopet on mene in jaz njega nazaj ter se tako sprehajala do polnoči in še dlje. Enkrat me je ponoči povabil domov, zbudil soprogo ... čaj .. z omare je potem snel šahovnico s postavljenimi figurami ... potegnila sta dve, tri poteze - partija je »trajala« mesece »nasvidenje, gremo spat« ...?"
Na zaključnem koncertu Republiškega tekmovanja učencev glasbenih šol v Mariboru leta 1979, sem nekaterim profesorjem kot predsednik ZDGP Slovenije, podelil Priznanja Saveza udruženja muzičkih pedagoga Jugoslavije. Dragotinu Cvetku, Marjanu Lipovšku, Pavlu Šivicu, Vilku Ukmarju ( ... ) sem po kratkem nagovoru predal prazne (?!) "tulce". Že prej sem jih na to opozoril in prosil, naj jih v dvorani - sedeli so v prvi vrsti - ne odpirajo. Plakete so prišle iz Beograda šele čez nekaj dni. S humorjem so sprejeli od bivšega študenta »priznanja z napako«?!
Leta 1948 sem se z desetčlansko »ekipo«, v kateri je bilo šest solopevcev, flavtist Čampa, pianist Ražem ter violinist Igor Ozim, udeležil študentskega festivala Glasbenih akademij Jugoslavije v Beogradu. Postavili so me pred zbor Radia Beograd, s katerim naj bi »študiral« Mokranjca. Za moje začetniško znanje in ušesa, pa tudi sicer so tako lepo peli, da sem samo mahal, mahal … Pridiga prof. Švare ter rektorja naše Akademije - potovanje je bilo brez vednosti rektorata - po povratku je bila kar prizanesljiva.
Pri KUD »Jože Moškrič" sem poučeval klavir, včasih poskrbel za klavirsko spremljavo kolege solopevca na kakšni interni proslavi in obračal note. Tudi prof. Šivicu na koncertu violinista Karla Rupla v dvorani Filharmonije ... stran sem prehitro obrnil, on nazaj, jaz naprej, zopet nazaj ... preživela sva.
Vseh pet let študija sem stanoval v Domu aktivistov (pozneje Dom Ivana Mojzerja) na Poljanski 6. Dodelili so mi dvoposteljno sobo, jo »opremili« s pianinom in imel sem več kot dobre pogoje za študij. Sostanovalca sta bila nekaj časa tudi pevca Marij Kogoj in Jakulin. Z mojim vežbanjem čela in klavirja nikogar nisem motil. No - prvo leto, ko sem izvajal »solopevske vaje«, je kdo pogledal v sobo in vprašal, če je »z menoj vse v redu«?

V zadnjem letu študija, sva se s prof. Matzem dogovorila o temi diplomske naloge. O zgodovinskem razvoju tehnike igranja violončela naj bi kaj napisal. In spomladi 1950. leta mi je dal vedeti, da bodo v Zagrebu organizirali sestanek čelistov ter da bi morda moj »izdelek« lahko vključili kot referat. In to se je res zgodilo.
Prvi sestanek profesorjev in študentov violončelistov Jugoslavije je bil od 10. do 15. junija 1950. Priprave in potek tega srečanja, referate in sporede nastopov ter zaključnega koncerta, so objavili v posebni knjižici, ki je izšla naslednje leto.
»Pripremni odbor za održavanje I. sastanka violončelista - nastavnika i studenata FNRJ u Zagrebu« je vodil Antonio Janigro, podpredsednika sta bila Mirko Dorner iz Beograda ter Oton Bajde iz Maribora, tajnik pa Rudolf Matz.
Srečanje je bilo razdeljeno na dva dela. V prvem - od nedelje do torka - so bili referati, izbirni nastopi učencev -nižje, srednje in visoke stopnje - za zaključni koncert, vaje "ansambla" violončelistov ter sklepni koncert. V sredo in četrtek so imeli strokovne in »družabne« razgovore le profesorji.
Dogovorili smo se, da bom svoj »referat« - mojo diplomsko nalogo - prečital v slovenščini. Toda - k meni je prišel Janigro (rojen v Milanu) in me prosil, da bi to storil v srbohrvaščini, da ga zanima kaj sem napisal, da slovenščine pač ne razume ... In »apsolvent znanstvenog odjela na AG u Ljubljani« je uslišal željo tega velikega umetnika in »prebral« - ne brez zadreg pri strokovnih izrazih - v srbščini. (Jezika iz izgnanskih gimnazijskih let v Srbiji takrat še nisem pozabil). Pohvalili so me.

(Ob zapisovanju teh spominov sem našel tudi natipkano kopijo naloge - po več kot petdesetih letih je popolnoma zbledela in je neuporabna).

Na sklepnem koncertu 13.6.1950 je nastopilo devet učencev vseh treh stopenj ter orkester violončelistov.
Zanj je Rudolf Matz skomponiral »Suito za 6. sola i ensemble violončela« - l. Preludij; 2. Recitativ i Koral; 3 «Uvod i Scherzo«". Glavna solista sta bila A. Janigro in M. Dorner, najbolj znana koncertanta v povojni Jugoslaviji.

Pred večernim koncertom je Radio Zagreb orkester čelistov posnel. Pred avtobusom smo se fotografirali. Janigro (s temnimi očali) in Dorner, za njima Matz in Hasl, skrajno levo Bajde.

V KNJIŽICI je na koncu zabeleženo:

- da so bili poslani pozdravi svetovno znanima čelistoma Pablu Casalsu (v francoščini) in Enricu Mainardiju (v italijanščini)
- da je bila sprejeta »Rezolucija« o bistvenih opažanjih ter problemih pedagoško-metodičnega dela s čelisti na vseh ravneh
- Objavljeni »skici« Rudolfa Matza in Otona Bajdeta, »izdelek« Mirka Dornera ter objavljen RESUME v francoščini, kjer so med drugim zapisali
(naj se pohvalim): »Le plus important des rapports fut tenu par Miran Hasl (Ljubljana)« in podan kratek povzetek iz mojega referata.

Od Janigra obljubljeno možnost, da bi pri njem v Zagrebu nadaljeval študij violončela, je žal preprečil moj odhod na služenje - do zaključka šolanja - odloženega vojaškega roka.
Devetnajstega junija, samo nekaj dni po Srečanju čelistov Jugoslavije, sem diplomsko nalogo zagovarjal na Akademiji za glasbo. Zagovor je bil zgolj formalnost, izpit iz čela bi lahko bil boljši.

Isti dan so diplomirali tudi študentje kompozicije in dirigiranja iz razreda Lucijana Marije Škerjanca. Med njimi Vladimir Lovec (pozneje ravnatelj Glasbene šole Koper), s katerim sem od 1952. leta dalje tesno sodeloval, Mizerit, Matičič, A. Lajovic ....

S čelom sem začel, naj z njim tudi sklenem ta del mojih glasbenih spominov. Decembra 1951 so me zaposlili na Učiteljišču v Portorožu. Naslednje leto sem začel poučevati celo na šoli Glasbene Matice v Trstu. Z avtobusom ali z ladjo sem se prevažal iz Kopra. Oktobra 1953 je »tržaška kriza« moje poučevanje prekinila.
Vladimir Lovec, ki je po Srečku Kumarju, prevzel »ravnateljevanje« Glasbene šole Koper, me je leto zatem povabil na šolo. S krajšimi prekinitvami sem kot zunanji sodelavec oz. honorarno potem čelo poučeval polnih petinštirideset let. In občasno pomagal pri šolskem ter deset let s svojimi bivšimi učenci igral v Obalnem komornem orkestru.
Sredi šestdesetih let sva s kolegico Ivanko Lipoglavškovo dolgoletno učiteljico klavirja na šoli v Kopru in Piranu, na Radiu Koper in Maribor posnela dva programa: skladbe ruskih skladateljev (iz pedagoške literature) ter prvič izvedla Suito za violončelo in klavir, ki jo je kolega Ivan Šček posvetil meni.

Božično novoletni koncert Obalnega simfoničnega orkestra - december 2003.
Ponosen in srečen sem kot bivši »honorarec« - med sedmimi čelisti videl pet mojih, zdaj že odraslih bivših učencev!

BIL SEM ZBOROVODJA in še kaj ..

1946 - 1956

Že na začetku študija na Akademiji, sem leta 1946 na takratnem ministrstvu za gospodarstvo - hoteli so kaj postoriti za »kulturno življenje« uslužbencev - prevzel oktet. Nastopali so na internih proslavah. V tim. povojni obnovi so bile isto leto organizirane tudi »mladinske delovne akcije« v Sloveniji in na ravni Jugoslavije. Pri oblikovanju delovnih brigad na Univerzi, je bilo kmalu postavljeno tudi vprašanje udeležbe študentov iz AG. Šlo je za določanje kvot oz. seznamov študentov iz posameznih fakultet in akademij.
Takoj sem se uprl vključevanju bodočih poklicnih glasbenikov v delovno brigado. Da bi »zadostili« zahtevam »zastopanosti«, so mene vključili v štab prve univerzitetne brigade, ki je delala na progi Brčko-Banoviči. Najbrž zato, ker sem pozimi 1945 - Srbija je bila takrat že osvobojena - sodeloval v mladinski delovni akciji. Po kar dolgem razpravljanju z vodilnimi študentskimi funkcionarji ljubljanske univerze, sem jih naslednje leto kot predsednik mladinske organizacije na AG, končno uspel prepričati, da je lahko naš prispevek k "obnovi domovine" tudi drugačen.

Oblikovali smo »kulturno ekipo« - mešani pevski zbor Akademije sem prevzel jaz, solisti, harmonikarji so imeli tistih deset dni vaje za »udarniško ter v bratstvo in edinstvo usmerjeni spored«. In leta 1947 smo štirinajst dni nastopali in peli brigadirjem iz vseh republik Jugoslavije, ki so gradili železniško progo Šamac-Sarajevo.
Od leve proti desni (nekateri so že pokojni): Gregorač, Rebolj, Kogoj, Jakulin, Zornik, Demšar, Hren, Capuder, Žnidar, Orožim, Grafenauer, A.Lajovic, Tumpej.

V ženskem delu zbora so tudi solopevke: Drakslerjeva, Brecljeva, Gerlovičeva, Gašperšičeva (Ognjanovič) ob "kratkohlačniku" še Rupnikova (Pupa)

Za nagrado so nas še isto leto poslali na »republiške stroške« na morje, na počitnice. Bivali smo v osnovni šoli na Velem Lošinju, preživeli štirinajst dni v kopalkah in imeli kuharico, ki nas je do popolnosti razvajala. Pa še koncert smo priredili in zaslužili denar, da smo si privoščili izlet z barko na otok Susak. Bilo je prelepo!
Naslednje dve leti smo peli in igrali graditeljem »avtoputa Beograd-Zagreb«. Leta 1948 sta nastopala orkester in zbor AG.
Delo smo si razdelili trije dirigenti: Aleksander Lajovic in Janez Komar, oba študenta kompozicije in dirigiranja ter Miran Hasl. Med solisti je bil tudi Igor Ozim. Spored je bil vedno in v celoti prilagojen »občinstvu« (fotografij žal nimam).
In zopet sem v zadregi. Z veseljem bi namreč zapisal imena vseh, ki so na teh fotografijah - toda spomin je vendarle »minljiva reč«. Na čolnu so tudi Jež, Klopčič, pok. Cvetka Ahlin, Žigon, A. Lajovic - bil je na vseh treh "pohodih" - Grafenauer; na železniški postaji pa smo na levi strani Rebolj, pok. Stane Demšar in jaz, člani sekretariata študentske organizacije na AG.
V taboriščih smo nastopali na improviziranih, v glavnem majhnih odrih. Tako majhnih, da je kontrabasist imel med igranjem samo dve možnosti: vleči lok skozi luknjo na stranski steni odra ali pa flavtistki pod krilo?! Uspelo mu je igrati tako, da je instrument »obračal«. Igor Ozim je enkrat iz »povišanega odra v obliki samokolnice« celo padel. Včasih sem na takšni samokolnici dirigiral; zaradi slabe podpore se je med nastopom začela majati. Lovenju ravnotežja so se smejali nastopajoči in brigadirji. Ali pa - oder je bil zvečer razsvetljen le z eno »leščerbo«, okoli katere je mrgolelo vešč, mušic ... Kolega solopevec (Oskar Zornik imenovan Gigli iz Čezsoče) je pel Simonitijevo »Samo en cvet«. Ko je zapel ... » in gle ... j«, mu je v odprta usta priletela ena teh »letečih stvari« in - ob akordu spremljevalne harmonike smo potem slišali »hrr…mr..hkr....« in nato »uspešno nadaljevanje« - z mahanjem roke pred usti!? ...

Med mnogimi, tudi manj prijetnimi, celo neverjetnimi doživetji, naj tu opišem nekoliko podrobneje le še eno.

Ko smo z orkestrom in zborom ob koncu turneje na »avtocesti« imeli zvečer zadnji »koncert«, smo v taborišču prespali in potem naslednji dan čakali na obljubljeni »kamionski prevoz« do železniške postaje. Se zabavali, prepevali, igrali, še in še igrali odbojko - kamionov pa od nikoder. Ker po takrat veljavnih predpisih nismo smeli več ostati v taborišču, smo se po kosilu, peš odpravili, seveda z instrumenti (timpani, bas…) do kakšnih pet, šest morda tudi več kilometrov oddaljene večje vasi. »Odkrili« smo stavbo osnovne šole, se z učiteljico in verjetno še s kom dogovorili za »koncert« - vstopnina »nekaj za pojest« - in prenočitev. S trobento smo po vasi vabili: "… večeras sviraju studenti muzike iz Slovenije!" Največjo učilnico na šoli smo več kot polovico zasedli nastopajoči, tistih trideset poslušalcev pa ostali del. Poslušali so nas nemo, v popolni tišini, brez ploskanja. Tako mimogrede - pri »orkestraših« so bile »slišne« tudi posledice popoldanskega igranja odbojke. Toda - iz vsebine velike »košare za smeti« - največ je bilo čebule - je vsak dobil za večerjo izdatna sendviča, učiteljica pa nam je skuhala »morje« čaja. Spali smo potem na tleh in na šolskih klopeh. Violinistu Igorju Ozimu, našemu najmlajšemu in »najuglednejšemu« udeležencu, pa omogočili spanje na stari, razcefrani biljardni mizi?! Midva s Komarjem sva velik del noči igrala šah.
Naslednji dan smo zaman ustavljali prazne kamione »nemam dozvole« je bil običajen izgovor. In ideja - zbor in orkester sta se skrila v goščavo, na cesti pa sta dve kolegici mahali šoferjem in nekoliko »osvajalsko privzdigovali krili nad kolena«?! Končno - eden je ustavil. Kolegici sta ga začeli prepričevati in »zapeljevati« ter ob tem prisedli v njegovo kabino, mi pa smo v trenutku »okupirali« zelo velik kamion. Med vožnjo smo voznika zalagali s cigaretami, ki smo jih pred odhodom dobili (vsakemu, tudi nekadilcem, je pripadla »šteka«); ob nujnih postankih ga s »spremljevalkama« fotografirali - z aparatom brez filma - in srečno pripotovali do železniške postaje Šid. »Pa ja bih vas vozio do Slovenije« je bil voznikov vzklik ob slovesu.
Mislili smo, da je težav konec. Kakšna zmota. Vlak je po nekajurnem čakanju in seveda z zamudo res pripeljal, toda z nabito polnimi vagoni tim. 3. razreda, za katerega smo imeli skupinski vozni listek in enim popolnoma praznim prvega razreda.
Brez pomislekov smo se vkrcali v ta vagon in udobno, resnično utrujeni, namestili.
»Gde je vođa puta!« Sprevodnika so poslali k meni. Razgovor je potem potekal približno tako: »Voznu kartu!« »Izvolite« in mu jo dam »Paaa ... to, to ... je karta za treću klasu...« - »Jeste« - »Vi ste u prvoj« ... »Jeste« - »Paaa morate izaći ... »Takoj, samo najdite nam tistih šestdeset sedežev«.
Sprevodnik je vztrajal pri svojem, jaz tudi. Ko je ugotovil, da ga ne bomo ubogali, je šel po pomoč, po dva miličnika. »Pogajanja« - potekala so na praznem hodniku vagona - so bila še kar mirna. Ko pa sem slišal očitek, da smo »gospoda« - po vojni je imela ta beseda izrazito slabšalno politični pomen - sem vzrojil, jih kar ostro poučil »da so to brigadirji, ki so aktivno sodelovali pri gradnji avtoputa« in dodal še kakšno »politično frazo« tistega časa. Ob tem so me »popisali« in vzeli vse mogoče podatke tudi iz življenjepisa. Posledic ni bilo nobenih. V Zagrebu smo potem prestopili na drugi vlak in končno srečno prispeli v Ljubljano. Junija 1950 sem diplomral.

 

DVA PEVSKA ZBORA - pri vojakih

1950 - 1951

Na naboru, kjer so te sprejeli ali ne, na odsluženje vojaškega roka v takratni JA, sem bil dvakrat. Prvič novembra 1944 v Srbiji, v Knjaževcu. Sovjetska armada je mesto osvobodila 10. oktobra. Dvajsetletnega, podhranjenega mladeniča z »zakrpanimi« očali so odslovili in mi, bila je še vojna, morda rešili življenje. In drugič leta 1945, po vojni na Ptuju, ko so me sprejeli zaradi kratkovidnosti kot »ograničeno sposobnog«. (Na ta »izvid« so pozneje pozabili).
Po takratnih predpisih so študentom vojaški rok odložili na čas po diplomi oz. do izpolnitve 27 let. Junija 1950 sem končal študij in oktobra iz Maribora z manjšo skupino z vlakom odpotoval »služiti« domovini. Toliko za uvod.

V dvanajstih mesecih vojaščine sem oblikoval in vodil tudi dva pevska zbora. Prvega v RAŠKI, v času petmesečne »osnovne obuke« - na povelje »da stvoriš hor«!? V vojaških dokumentih sem bil zabeležen kot »Profesor muzičke umetnosti«. Ukaz je pač ukaz -preizkusil sem čez sto mojih sotrpinov, odkril njih dvajset ter nekaj še »uporabnih« z delno razvitim posluhom. Po vsakodnevnem večurnem »jurišanju«, »puzanju«, ob občasnem jutranjem čiščenju konjev in nočnem dežuranju v konjušnici, sem imel dvakrat tedensko v učilnici osnovne šole, v mestu ob razglašenem pianinu, pevske vaje. Mimogrede. Pri pevskih vajah so bili vedno prisotni tudi desetarji. Utrujenega pevca, ki je samo za trenutek zaprl oči, so med vajo nadrli. To je pripeljalo celo do tega, da so odstranili stole in so potem pevci morali med vajo stati pri miru. Te mladeniče desetarje skoraj deset let mlajše od mene, sem nekoč nahrulil, da naj nas pustijo pri miru. Zatožili so me oficirju - in »cvikeraš« je potem ribal spalnico?! Sicer pa pustimo te podrobnosti. Po »mukotrpnem« delu, zame in za utrujene pevce, sem jih za proslavo Dneva republike, 29. novembra - uspel naučiti »tuliti« tri pesmi. Nastopili smo potem še na kakšni proslavi. Spomini na ta čas so vse prej kot lepi.

Zato pa so mnogo, mnogo lepši, ko sem po petih mesecih ... bil poslan v OFICIRSKO ŠOLO v POŽAREVAC. Trobento je zamenjal šolski zvonec, blato in konjušnico razredi s šolskimi klopmi, tuljenje in psovanje desetarjev s kvalificiranimi predavatelji-oficirji, raztrgane obleke nove uniforme … Skratka standard, ki je bil v vseh pogledih popolnoma neprimerljiv s prejšnjim. In bili smo prva generacija, ki je leta 195l, maja meseca, bila celo na štirinajstdnevnih počitnicah doma.
Pa še - v Komandi šole je bil tudi polkovnik JLA, »zaljubljen« v zborovsko petje!?
V zelo kratkem času je nastal skoraj 80 članski pevski zbor, v katerem je bilo kar precej bivših dijakov Učiteljišča iz Slovenije. Tako mimogrede usmerili so jih v »Školu za vezu«, da bi potem lahko uporabili pridobljena znanja tudi iz te šole, pri obšolskih dejavnostih na osnovni šoli.
»Pitomci« šole za rezervne - oficirje med njimi tudi pevci in edini »očalar«.

Imeli smo redne pevske vaje dva do trikrat na teden in bili oproščeni fizičnega dela zunaj kasarne. Na razpolago sem imel harmoniko, notni material pa sem dobil iz Slovenije.
Peli smo slovenske partizanske, udarne in narodne pesmi ter mnoge pesmi drugih narodov Jugoslavije. Polkovnik je večkrat prihajal tudi na vaje, nas poslušal, me spraševal, če kaj rabim, če potrebujem kakšno pomoč in se zanimal »da li me slušaju«.
Po nastopih na proslavah v kasarni - v te in druge namene je bila na razpolago velika dvorana - naj bi v mestu priredili tudi celovečerni samostojni koncert.
In tu zdaj nekaj podrobnosti. Dva, tri dni pred koncertom, me je »Naš« polkovnik poklical v pisarno in vprašal, če kaj potrebujem, če imam kakšne želje. Seveda sem najprej pomislil na ureditev odra - s kamionom so potem prepeljali deske in lesene podpore ter postavili na oder štiri, pet vrst različnih višin. In potem naštel še:
ostriči vse pevce
- po dežurnem oficirju je bilo to
        - zaukazano »bricu«;
- vsem nastopajočim zlikati hlače
        - oficirji so od doma nosili likalnike, ker jih »šnajderaj« ni imel toliko;

Želje drugih, tudi oficirjev po teh uslugah, so bile
tista dva dneva zavrnjene: »nemože radimo za hor!«
In končno omenil, da naj bo večerja dve uri prej kot navadno stoje (!), da se hlače ne bi zmečkale!?
In polkovnik je začudeno »dahnil« - »Mirane, pa to je že prava znanost«?!
In morda bo izzvenelo preveč »samohvalno« - nastop »HORA ŠKOLE ZA REZERVNE OFICIRE ZA VEZU« je uspel. Dodajali smo pesem za pesmijo, tudi slovenske narodne, ponovno zapeli skoraj polovico sporeda - toda z odra nas niso pustili. Brez "harmonikarske spremljave« posebno pri udarnih partizanskih pesmih, seveda ni šlo. Zanjo je poskrbel, danes že pokojni Branko Rajšter. (Pozneje med najvidnejšimi imeni mladinskega zborovskega petja v Sloveniji in na ravrni Jugoslavije).
Prejel sem mnoge čestitke - v kasarno pa so me po nastopu pevci odnesli kar na ramenih. (No ja - za moja, pa tudi bolj kritična »strokovna ušesa« bi se seveda našla kakšna pripomba!?)
Zbor je postal v šoli in izven nje »slaven«. Bili smo oproščeni - razen "nastave" - vsega drugega dela v in zunaj kasarne; imeli koncerte po okoliških krajih. Našim oficirjem smo »dovolili« potovati z nami, in po kakšnem nastopu smo se ga složno tudi »nažehtali«.

Če smo korakali po mestnih ulicah smo peli, kar sicer ni bilo v navadi; če smo takrat srečali našega oficirja, je bil ob mojem povelju »pozdrav na le...vo« kar ponosen; enako, če smo na pločniku zagledali kakšno dekle še zapeli smo ji … in bili deležni veselih in srečnih pogledov.

Sam pa sem dobil časovno neomejeno dovolilnico za izhod iz kasarne.
Položili smo izpite, zaradi zbora sem prejel posebno knjižno nagrado, komandir "moje" čete pa je napredoval v višji »čin«, zaradi »odlično organiziranega kulturno prosvetnega dela« v šoli.
Na koncu vojaščine, je pevski zbor zapel še na sprejemu nove generacije »pitomcev« in jim tako izrekel dobrodošlico - tudi mojemu kolegu iz AG, prof. Pavlu Kalanu.
Oktobra 1951 se je rezervni oficir JLA Miran Hasl vrnil domov, na Ptuj. Decembra istega leta pa so me kot profesorja poslali na Učiteljišče v Portorož - in v Kopru je še danes moj dom.

AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIČ (APZ)

1948 - 1956
(korepetitor in še kaj ...)

V ZBORNIKU, ki ga je APZ »z obilno pomočjo sponzorjev iz področja gospodarstva« - izdal ob deset-letnici ustanovitve zbora, leta 1956, so poleg pesnitve Antona Aškerca še mnogi podatki o pevcih, o koncertih, gostovanjih, radijskih snemanjih in še o čem.
V uvodu je tudi zabeleženo: »Bil je lep pomladni dan v marcu leta 1946. Peščica mladih ljudi iz različnih fakultet in oddelkov Univerze , Visokih šol in Akademij … se je zbrala v balkonski dvorani, ker jih je petje veselilo. Tako je bil ustanovljen ŠTUDENTSKI PEVSKI ZBOR, kakor se je sprva imenoval mlad, še negotov in pred mnoge ovire postavljen naslednik svetovno znanega Maroltovega APZ. Zborovodsko mesto je prevzel Radovan Gobec, tedaj še študent na Akademiji za glasbo …«
In leta 1948 sem z veseljem sprejel njegovo povabilo, da bi mu kot korepetitor pomagal na (prvem) študijskem letovanju v Crikvenici.
Tako se je pričelo moje večletno sodelovanje - predvsem na počitniških študijih - s tem zborom. Tudi po letu 1951, ko sem bil že na Učiteljišču v Portorožu in pozneje v Kopru. Skupno jih je bilo sedem: prvo v Crikvenici, naslednje leto v Banjolah pri Puli, nato še v Valdoltri, Šentpavlu v Savinjski dolini, leta 1952 v Sekiri ob Vrbskem jezeru, potem leta 1954 v Dubrovniku in zadnje, leta 1955 v Zadru. (Prisoten sem bil na prvih treh letovanjih in pozneje še na Koroškem ter v Zadru.)
V že omenjenem Zborniku so o tem zapisali: »Ves zbor, ki plača skromen prispevek za letovanje sam, ... preživi dva, tri ali štiri tedne na oddihu, ki obenem ni oddih.

Po 4 ure na dan traja študij novih pesmi, ostali čas pa poteka v prijetnem razpoloženju, poln razvedrila in zabave, za kar znajo pevke in pevci APZ poskrbeti z veliko mero domiselnosti, razgibanosti in kolektivnega veselja«.

Valdoltra - septembra 1950 na pomolu … nastanjeni smo bili v »Hotelu prepih« - v stavbi Bolnišnice, ki je bila takrat brez oken in vrat.
Valdoltra - mi štirje smo bili »redakcija radia«, ki je oddajal od »ganga do plaže«. S »tehniko« - gramofon, mikrofon in zvočnik. Vrteli smo glasbo za ples, vmes pa »trač«, kdo je ali ni s kom ... ter vmes »postregli« z vici, tudi »mastnimi«; pri nekaterih smo »apelirali« na ženski del zbora, naj ne poslušajo, da so prehudi .... Jasno brez uspeha?! Uspeli pa smo, da se je celo obisk študentskih funkcionarjev Univerze, »skrbnikov za moralno politično neoporečnost«, ob zgražanju, predčasno končal. Naslednje jutro smo proglasili za »dan morale« in veliko število pevcev in pevk se je potem sprehajalo po pomolu in obali - do vratu zavitih v rjuhe. In tako dalje in tako naprej ...

Spomini na ta »počitnikovanja« so še danes živi. Kot tudi - predvsem v času mojih študentskih let - na mnoga gostovanja in koncerte. Naj tu omenim dva v takratni coni B STO leta 1949. (Še sanjalo se mi ni, da se bom čez dve leti, po končanem študiju, preselil na morje za stalno).
Z vlakom smo pripotovali do Divače in potem skoraj ves dan čakali na »kamionski JLA prevoz«. To in pa temeljiti osebni pregledi na dveh mejnih prehodih v Rižani, so povzročili, da smo v Koper prispeli zelo pozno. Po koncertu so nas lepo pogostili v restavraciji na VUJL-i (Vojaška uprava JLA - danes sedež Mestne občine, Verdijeva 10) in potem pozno ponoči prepeljali v Portorož, v Dijaški dom. In zopet so bile s kamioni težave. Dva sta pevce odpeljala, tretjega kamiona - za zadnjo skupino, v kateri sva bila tudi midva z Gobcem - pa od nikoder. Zaprli so restavracijo in potem še Ložo (Loggia). Na trgu pred njo smo potem peli, plesali, se zabavali in tam ob treh zjutraj kamion tudi dočakali. In - za vse pevce so bile v Dijaškem domu postelje, razen za dirigenta in korepetitorja - Radovan in Miran sta prespala v jedilnici, vsak na svoji »trdi« klopi.
Zvečer je bil potem koncert v prelepi »dvorani« starega hotela PALACE, v katerem je bil takrat štab JLA. Bil sem v vlogi »napovedovalca«. Spored za tiste čase običajen: narodne, umetne in partizanske pesmi.
In še »dogodek«. Ko je zbor pel pesem »Novoj Jugoslaviji« se je naenkrat začela prva vrsta moškega zbora majati, nagibati na desno nato na levo in ob besedilu »jačaj sve snažnije«, tresk - in vrsta je »izginila«. Postavili so namreč improvizirani »oder« - deske podprte z opeko - in ena vrsta se je preprosto podrla. Zbor je pel naprej, toda »izginuli pevci« so potem iskali oporo, stopali na prste, pojavi se ena glava pa izgine, pa druga in tretja... V dvorani smeh … pevci kot da se nič ne dogaja, Radovan si je do krvi pregriznil ustnico, da je ostal resen. (Pisalo se je leto 1949 in bi dogodek še posebej tu kjer smo peli lahko imel takšne ali drugačne posledice?!). Ko so prišli iz dvorane ni bilo smehu ne konca ne kraja. Še najmanj tistim »nesrečnim glavam«, ki niso vedele zakaj sploh gre?!

Naj dodam še dve stvari. Zaupali so mi ženski del zbora. In ko sem že prvo leto na eni od vaj rekel »to mora biti čisto kot solza«, se me je prijel vzdevek »solza«. Ni jih bilo malo v zboru, ki so me poznali le kot »solzo«. In drugega - naj se pohvalim: med dvanajstimi pevci in sodelavci, ki so prejeli ob desetletnici zbora »za prizadevno delo naziv zaslužnega člana APZ«, sem bil tudi jaz; čeprav sem bil le »počitniški sodelavec«.
Ob omenjeni obletnici zbora ter v počastitev stoletnice pesnika Antona Aškerca, sta bila marca 1956 v Ljubljani tudi dva koncerta. (Tako piše v Zborniku. Sta bila res dva ali samo eden, tega se žal ne spomnim). Na sporedu je bila kantata Matije Tomca STARA PRAUDA;
Ko sem prišel iz Portoroža na koncert v dvorano Slovenske filharmonije, se pozdravil z nekaterimi bivšimi pevci so vsi nekaj razburjeno šepetali, »da se še ne ve, če koncert sploh bo«, da naj bi bila sporna izbira kantate Matije Tomca, da so neki visoki politični funkcionarji zaradi tega »popenili« ... Ne spomnim se več, če so nastopajoči - razen Gobca - sploh vedeli, kaj se dogaja; toda koncert je uspel, bili smo navdušeni in ob tem občudovali Radovana, da je vse to takrat preživel.
Ko to zdaj zapisujem (april, maj 2003) sem se spomnil tudi na koncert ob 50 letnici APZ, marca 1996, na katerem so se srečale vse generacije. Prvi povojni - še živi - Radovanovi pevci in sodelavci tudi fotografirali.
Zdelo se mi je prav, da bi tudi ta posnetek vključil v spomine. Na pomoč sta mi priskočila Karmen in Črto, dva prijazna sedanja pevca zbora. Fotografije mi žal nista uspela najti, poslala pa sta mi JUBILEJNI ZBORNIK (APZ Tone Tomšič 50/70 - maj 1996) za katerega upokojenec Hasl niti vedel ni.
V zborniku … znani obrazi, znana imena, iskrene misli, doživetja, gostovanja, uspehi zbora, spomini, spomini … in uvodne misli Matjaža Kmecla (Svečani govor na Ljubljanski univerzi 27. marca 1996 na dan obletnice prve vaje povojnega APZ) v katerih se je spomnil predvojnega APZ, »znamenitega poslovilnega koncerta decembra 1941« ter kantate ob 10 letnici, ki sem jo prej omenil in ugotovil,
»da je bil APZ na novi dramatični preizkušnji; zbor je moral še enkrat ubraniti ustvarjalno avtonomijo svoje umetnosti in s tem tudi svoje univerzitetne duhovne matere. Moral bi se odpovedati Tomčevi uglasbitvi Aškerčeve pesnitve o stari pravdi, slovenski kmečki upornosti - in to zaradi pritlikavih predstav o umetnosti kot politični dekli ...«
Presenetilo pa me je, da v Zborniku ni omenjeno skoraj štirinajstdnevno gostovanje APZ v Franciji. Bilo je slab mesec po tem, za nekatere »spornem« koncertu. (Najbrže so bile priprave že tako daleč, da bi neudeležba na mednarodnem festivalu v LILLU, na katerem je zbor predstavljal takratno Jugoslavijo, bila močno sporna. (Sicer pa - politika je bila, je in bo vedno (ne) predvidljiva?!)

Že naslednji mesec, tj. aprila, je zbor torej odpotoval v Francijo. (Na Učiteljišču so mi odobrili več kot mesec dni »dopusta«). Zbor je sodeloval sedem dni na študentskem festivalu v Lillu, potem smo se šli v Parizu »turizma« in nastopili na javni RTV oddaji ter se na povratku še dva dni ustavili v Strasbourgu.

Za konec pa še nekaj "cvetk" iz te turneje:
- Na prej omenjeni oddaji - nastopale so tudi druge skupine - je bilo zboru in dirigentu zabičano; nič dodatkov in da morajo, takoj ko odpojejo predvideni program, zapustiti kar se da hitro oder. Toda - zastor je padel, pevci »bežijo« toda aplavz občinstva je prisilil dvig zaves … povratek pevcev, priklon dirigenta, zastor pade občinstvo na nogah, zopet »beg«, ponoven dvig … !! Gledal sem vse iz dvorane - prizori »za bogove«« Organizatorji, predvsem pa dva voditelja oddaje, ki sta sedela na robu odra, sta bila povsem zbegana.

- Potovali smo z vlakom. Na eni od nemških postaj se ponoči ustavili in kmalu slišali vpitje; "Dajmo, imamo že minuto (?!) zamude".
  Mi pa vsi v smeh, saj so vlaki pri nas takrat normalno zamujali za pol ure pa tudi več;

- V Franciji je bila že v petdesetih letih v razmahu tim. »seksualna revolucija«.
  In mi »državljani iz socializma« smo leta 1956 po kioskih, oglasnih panojih, in posebnih hodnikih »bulili« v fotografije, diapozitive, pomanjkljivo oblečenih lepotic ...

- V Parizu smo se prvič prehranjevali v restavraciji francoske televizije »samopostrežno« in prvič jedli - francoske dolge »štruce« kruha!

- Pevca sta pritekla v hotel in govorila, da v »tej in tej banki« izjemno dobro menjavajo dinarje za franke. Zbirali smo drobiž - saj nismo imeli denarja - in zamenjevali res neverjetno ugodno. Toda - drugi dan nas je v hotelu obiskal uslužbenec Banke: »da je prišlo do napake, da so zamenjali jugoslovanski za jordanski dinar«, prosil, skoraj jokal ... No »obogateni slovenski pevci« so se bolj ali manj delali nevedne, nihče ni več razumel francoščine ... in prevladalo je mnenje »kaj če bi se v banki zmotili na naš račun, v našo škodo, bi nas poiskali«?! Ni bilo lepo od nas, toda banka je najbrže »preživela« - in pevci tudi ?!

In še marsikaj - vse pa vendarle ne sodi v te spomine.

Moje osemletno sodelovanje z APZ se je tako sklenilo na najlepši možni način.


P.S.
9. maja 2003 smo - IVAN SILIČ iz predvojnega Maroltovega obdobja, BRANKA in MIRAN KLJUN iz Munihovega in Fürstovega ter MIRAN HASL iz Gobčevega obdobja prišli iz Kopra na letni koncert APZ, ki ga je prvič v zgodovini zbora vodila ženska URŠA LAH. Bilo je lepo!

Miran Hasl