KLAVIRSKA ZAČETNICA ˝STOJI, STOJI LIPICA˝ PAOLE CHIABUDINI

Izid novega učbenika, oziroma začetne šole za poučevanje klavirja je dogodek, ki je vsekakor vreden posebne pozornosti. Prav gotovo pa dobi še dodaten pomen, če njegova vsebina izhaja iz specifičnih značilnosti in potreb določenega kraja.

Klavirska pedagoginja Paola Chiabudini je v desetih letih svojega dela na Glasbeni šoli  Špeter (ki deluje v okviru Glasbene matice Marij Kogoj iz Trsta) začutila potrebo, da k poučevanju najmlajših otrok pristopi na drugačen način. Imela je srečo, da so jo pri njenih prizadevanjih podprli Kulturno društvo Ivan Trinko s predsednikom Marinom Vatovcem, zadruga Lipa in občina Špeter, ter ji omogočili uresničitev njenih želja z izdajo učbenika, ki ga je pripravila z dolgotrajnim raziskovanjem, študijem in zbiranjem materiala.

Paola Chiabudini je diplomirala klavir na konservatoriju v Vidmu. Po diplomi se je  odločila vrniti  v domače kraje in se posvetiti poučevanju glasbe. Takšna odločitev je bila za Paolo logična in samoumevna, saj je s tem nadaljevala družinsko tradicijo, predvsem pa delo svojih dveh stricev, obeh ljubiteljskih glasbenikov. Giuseppe in Luciano Chiabudini sta vse svoje življenje posvetila ohranjanju domače ljudske pesmi in poučevanju glasbe v Benečiji. Ravno onadva sta najbolj vplivala na Paolo , da je začela premišljevati o uporabi domačih napevov, ki bi otrokom pripomogli k lažjemu približevanju in razumevanju klavirja.

            Sama pravi, da je pri svojem poučevanju uporabljala različne tradicionalne učbenike in metode (od slovenskih do ruskih, itd.). Opazila je, da so bili ob takem tradicionalnem učenju ravno najmlajši otroci pasivni in nezainteresirani. Spoznala je tudi, da je tak pristop do glasbe otrokom abstrakten in tuj, zato se je odločila preizkusiti drugačen način: igranje in učenje klavirja s pomočjo domačih ljudskih pesmi, saj je v tem delu dežele  petje v krogu družine še zelo živo. Otroci so začeli spoznavati zvok glasbila s pomočjo svojih pesmi, oziroma melodij, ki so jim bile domače. Te imajo v podzavesti, čutijo v njih nekaj domačega, svojega, saj jih slišijo in pojejo skupaj s starši že od malih nog. Rezultat je bil mnogo uspešnejši in kot sama pravi: ˝ Bili so zelo navdušeni in ukaželjni in še nikoli prej nisem naletela na tako neposredno čustveno motivacijo. Zato se mi je zdelo koristno, da to delo oblikujem v knjigo in jo predlagam kot didaktično sredstvo vsem, ki želijo posredovati otrokom osnove klavirske umetnosti s pomočjo izbora ljudskih pesmi, katerih v Nadiških dolinah ni malo.˝

            Paola se je pri pripravi učbenika lotila raziskovanja ljudskih pesmi, ki bi ustrezale potrebam in jih razvrščala po stopnjah zahtevnosti. Delo je bilo dolgotrajno. Pri tem so ji največ pomagali starši, izkušnje profesorjev  Nina Specogne in  Pavla Merkuja ter drugi viri. Vsem prirejenim pesmim, oziroma skladbam so dodana tudi besedila, ki so v narečju slovenske Benečije.To je obenem tudi prispevek k ohranjanju delčka kulturne dediščine, na katero danes ljudje vse bolj pozabljajo, mladim ljudem pa da občutek pripadnosti in spoštovanja materinega jezika, kar je za to področje bistvenega pomena. Najbolj pa potrjuje potrebo po takšnem učbeniku ravno njegov uspeh, saj so ga otroci takoj vzljubili in sprejeli za svojega.

Nadja Žerjal