Nazaj na članke
Vokalna glasba - zvesta popotnica Ambroža Čopija
Članek je objavila-a: Vanja Gregorič
12.03.2016
Vokalna glasba - zvesta popotnica Ambroža Čopija
Naši zbori, spletna revija o zborovski glasi
Tekst: Tanja Rupnik
Foto: Tone Stojko



Prešernove nagrade so najprestižnejše nagrade na področju umetnosti in kulture v Sloveniji. Vsako leto na predvečer slovenskega kulturnega praznika podelijo, poleg nagrad za življenjsko delo, tudi nagrade Prešernovega sklada za dosežke v zadnjih dveh letih. Letos jo je prejel tudi Ambrož Čopi – ena najprepoznavnejših osebnosti zborovske kulture pri nas. Dosežek, ki ima za domače ustvarjalce prav poseben simbolni pomen, je le eden od mnogih, ki so se v Čopijevo ustvarjalnost zabeležili kot sad in potrditev uspešnega dela. Nedavno je prejel Škerjančevo priznanje, ki ga podeljuje Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana za izjemne zasluge pri umetniškem uveljavljanju šole (2016), in Gallusovo plaketo kot najvišje priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za izredne ustvarjalne in poustvarjalne dosežke na področju glasbe (2014).

Svojo glasbeno pot – ki jo je leta 1993 s svojo prvo zborovsko skladbo, Ne najdem domov na Balantičevo besedilo (njena izvedba je bila istega leta tudi nagrajena med novitetami na Naši pesmi), jasno in usodno usmeril v zborovstvo, s tem pa si, kot kaže, zagotovil dolgoletno popotnico – prepleta z dovršenim skladateljskim ustvarjanjem, umetniškim vodenjem vidnejših slovenskih zborov (APZ Univerze na Primorskem, Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, MePZ Obala Koper, MeMPZ Gimnazije Koper, Komorni zbor Nova Gorica idr.), je pobudnik in idejni vodja zborovskih festivalov (Mednarodni bienale sodobne glasbe Koper, Simfonic voices, Zborovski festival Koper), svoje bogato znanje pa je usmeril tudi v pedagoško delo, pri katerem se zavzema za mlade slovenske skladatelje in promocijo njihovih del.

Že ko je pri rosnih šestnajstih letih ponovno obudil oddelek Glasbene šole v Bovcu, bi lahko slutili, da bo Ambrož Čopi gonilo slovenskega glasbenega prostora in kulture ter da bo za sabo puščal vidnejše sledi umetniškega udejstvovanja. V času študija je prejel naziv Mladi glasbenik leta (1995) in Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, s svojim poustvarjanjem pa zaznamoval kakovost zborovskega utripa na Primorskem. Njegov obsežen, predvsem vokalni opus, zabeležen na štirih avtorskih zgoščenkah (Lirični akvareli, APZ Tone Tomšič, dir. Stojan Kuret; So ptičice še snivale, ČarniCe, dir. Stojan Kuret; Praeparate corda vestra, Komorni zbor Ave, dir. Ambrož Čopi; Sanjam, Zbor Slovenske filharmonije, dir. Martina Batič) in drugih zgoščenkah posameznih zborov, nagovarja poslušalstvo prek ekspresionističnega razkrivanja svojega védenja, čutenja in samega sebe. »Slediti iskanju lepega, v današnjem egoističnem in materialistično usmerjenem času pozabljenega sveta,« je glavno vodilo njegovega ustvarjanja.

Čestitke k nagradi! Ne moreva drugače začeti kot z izpostavitvijo nagrade Prešernovega sklada, ki ste jo prejeli kot priznanje uspešnega dela v zadnjem obdobju in zaobjema celotno vašo glasbeno ustvarjalnost in poustvarjalnost: od skladatelja, dirigenta, do pedagoga in organizatorja kulturnih dogodkov, predvsem na Primorskem. Se počutite na višku svoje ustvarjalne moči?
Vsekakor še ne, vsako obdobje prinaša nekaj novega, mladost mi je dala zagnanost, neugnanost, raziskovalnost, leta pa seveda prinašajo izkušnje, ki omogočajo lažje delo. Ne primanjkuje mi navdiha, le izražam ga na drugačen način, ki pa je mogoče bolj izčiščen kot prej. Vsekakor bom nadaljeval in se nadgrajeval v tej smeri in upam, da vrhunec šele prihaja.

Odskočna deska tega kratkega, a izjemno uspešnega obdobja je prav gotovo praznovanje vaše 40-letnice v Slovenski filharmoniji, kamor ste povabili priznane zborovske sestave slovenskega prostora (Komorni zbor AVE, Vokalno akademijo Ljubljana, Ženski komorni zbor ČarniCe, Slovenski oktet, Dekliški zbor sv. Stanislava). Dogodek se je dotaknil marsikoga, ki je prisostvoval glasbenemu praznovanju. Ste že takrat čutili, da ste na pragu nečesa dobrega?

Koncert je bil nekaj izjemnega: pester in raznolik izbor mojega vokalnega opusa v izvedbah vrhunskih slovenskih zasedb – kaj bi si kot skladatelj lahko še želel. Zame je bilo še posebej dragoceno to, da sem ga preživel s prijatelji, dirigenti, kot sta Stojan Kuret in Helena Fojkar Zupančič, ki že vrsto let promovirata mojo glasbo s svojimi zbori. Pobuda je prišla s strani Komornega zbora Ave, ki je dogodek organiziral, za kar sem vsem, ki so pri pripravi pomagali, iz srca hvaležen. Nepozabna izkušnja!
40-letnica mi je vsekakor predstavljala osebni mejnik, začutil sem klic, da moram narediti nekaj zase. Nagrada resda izpostavlja dvoletno obdobje, dejansko pa je to sad dela 20 let. Na notnem papirju se je nabralo precej materiala, ki sem ga želel predstaviti slovenskim in tujim glasbenim strokovnjakom, dirigentom in ljubiteljem vokalne glasbe ter jim omogočiti celosten vpogled v svoj opus. Za promocijo v tujini se mi je zdela najprimernejša sakralna glasba. Posneli smo jo v sodelovanju s Komornim zborom Ave, kjer sem bil gostujoči dirigent med porodniškim dopustom dirigentke Jerice Gregorc Bukovec. Izšla je na zgoščenki Praeparate corda vestra, nadgrajuje pa jo notna zbirka. Sočasno sem oblikoval tudi program posvetnih skladb na besedila slovenskih pesnikov. Skladbe na zgoščenki Sanjam so, razen Balantičevega cikla (ki ga je leta 1995 izvedel in posnel APZ Tone Tomšič, dir. Stojan Kuret), tesno povezane z Martino Batič in Zborom Slovenske filharmonije, zato ima še posebno vrednost.
Z izdajami sem hotel ponuditi možnost, da se ob avtorju slovenskega rodu pojavijo kakovostni slovenski izvajalci. Gre za obojestransko promocijo. K sodelovanju sem povabil tudi slikarja Mateja Metlikoviča (naslovna slika zgoščenke Praeparate corda vestra) in Simona Kajtno (naslovnica zgoščenke Sanjam), zgoščenki pa je z občutkom oblikovala Martina Grižančič. Vsak prispevek posameznika tvori del mozaika, ki združuje kakovostne slovenske poustvarjalce in ustvarjalce. Le s tovrstnim povezovanjem je moč doseči presežek. Se pa to obdobje še ni povsem izpelo, saj sem načrtoval izid štirih, petih zgoščenk, a nam trenutne zmožnosti in čas tega niso še dopustile. Letos upam na izdajo zgoščenke vokalno-instrumentalne sakralne glasbe in slovenskih ljudskih za mešani zbor, sledili pa bi ji še posvetna zgoščenka mladinskih in ženskih zborov ter druga zgoščenka sakralne a cappella glasbe.

Omenili ste povezovanje glasbe z drugimi vizualnimi oblikami umetnosti, kar danes postaja vse bolj pomembno. Kako vidite to razmerje sami in v kolikšni meri se glasba, poleg sluha, povezuje z ostalimi čuti?
Seveda, premišljene koncepte, ki združujejo različne umetnosti, lahko obogatimo z dodano vrednostjo. Menim pa, da ni dovolj izhajati iz dejstva, da smo ljudje pač vizualna bitja in da moramo za vsako ceno zadovoljiti takšne potrebe in želje. Določena glasba to dopušča, druga pa ne. Če je harmonsko in melodično bogata, njena sporočilnost pa izrazita, so lahko vse ostale prostorske in koreografske nadgradnje odveč. Projekt lahko z omenjenimi dodatki naredimo vizualno zanimivejši, zavedati pa se moramo, da s tem usmerjamo pozornost drugam in glasbo avtomatično podredimo. Glasbo, ki dopušča to vrsto predstavitve, moramo preudarno izbrati. Škodovati glasbi na račun trenda ali pa v želji publiko tudi (ali samo) vizualno zadovoljiti, ne bi imelo smisla.

»Kot skladatelj se bom težko preživljal. Tudi, če bi se čisto posvetil samo komponiranju, bi bilo težko, da bi serijsko izdeloval skladbe, da bi služil na minutaži. Najbrž ne bi bil zadovoljen« (Ambrož Čopi, revija Glasbena mladina, 1994, št. 6). Kako gledate na to izjavo 22 let kasneje?
Zanimiva izjava, glede na to, da je naročena glasba plačana po minutaži (smeh). No, če bi gledal le na denar, ne bi pisal toliko, saj je poustvarjalno delo bolj cenjeno kot ustvarjalno. Več dobi dirigent ali mentor seminarjev, član žirij, kot pa skladatelj, če bi delo merili glede na časovni vložek. A vseeno raje komponiram za minimalno plačilo ali pa dam skladbo v dar, tako mi ostane občutek zadovoljstva – kakovostna izvedba in užitek sodelovanja z vrhunskimi zbori. In dejstvo je, da so skladbe to, kar bom zapustil zanamcem. Če bi imel agenta, menedžerja, ki bi me promoviral in mi nudil redne možnosti naročil in ustvarjanja, bi se dalo živeti najbrž tudi le od tega. Kot svobodni umetnik, ki ima ob sebi družino, si seveda ne moreš privoščiti čakanja na naročila in na plačilo.

S kakšnimi težavami se torej danes srečujete slovenski skladatelji vokalne glasbe glede na to, da je le-ta precej nižje ovrednotena od instrumentalne? Upravičeno ali ne?

Sam pravzaprav vidim prednost – v tem, da vokalno glasbo lahko poleg profesionalnih zborov pojejo tudi amaterski zbori. Tisti najboljši na najvišji kakovostni ravni. Tudi naročil in izvedb novih skladb je največ s strani naših amaterskih zborov. Instrumentalna glasba pa je izvajana povečini le s profesionalnimi glasbeniki. In tu se začne napačno vrednotenje, češ da to, kar lahko poustvarjajo amaterji, najbrž ni na tako visoki umetniški ravni. To je neumnost! Ponosni smo lahko na naše izjemne zborovodje in angažiranost pevcev, ki z zanosom in predanostjo stremijo k vrhunskosti izvedb in se kot posamezniki izpopolnjujejo ter nadgrajujejo svoja znanja. Na žalost se tako gledanje prenaša tudi na že tako slabo vrednotenje naročil novih glasbenih del, kjer za vokalno glasbo za isto minutažo in število glasov dobiš manj plačano. Pa ni res, da je za vokal lažje pisati, prej obratno.

Kako pa kot (zborovski) skladatelj prodreti in se promovirati v tujini? Kje vas najbolj izvajajo? Kako pomembno je pri skladateljskem uveljavljanju bodisi doma bodisi v tujini dobro sodelovanje z izdajateljem, založnikom glasbenih del?

Najprej je treba povedati, da smo Slovenci veliko bolj prisotni v svetu z vokalno glasbo, kot si predstavljamo. Včasih se premalo cenimo in si govorimo, da to ni možno. No, pa je! Sam iščem raznolikost v svojem opusu, tako po karakterju kot stilu, a je vseeno zaradi razumevanja jezika najlažje prodreti na tuji trg z glasbo v latinščini in angleščini. Okusi po svetu so si precej podobni. Tako so sakralne skladbe, ki so jih izvajali slovenski zbori, tudi redno na repertoarjih tujih zborov. Zanimivo pa je, da so skladbe, ki jih v Sloveniji nisem mnogokrat zasledil, kot je recimo Regina coeli, zaradi ritmičnosti izvajane v Indoneziji in na Japonskem. Tudi priredbe ljudskih so izvajali v Indoneziji, Bolgariji, na Japonskem … Najbolj izvajana, vsaj med večjimi deli, ostaja Missa brevis. Izvajali so jo v Ameriki, Šumnu v Bolgariji, na Finskem in celo posneli v Italiji ter na Poljskem. V začetku marca pa jo je pod mojim vodstvom izvedel tudi zbor Moran v Izraelu.
Za veliko podatkov o izvedbah svojih skladb žal ne izvem, saj SAZAS pokriva predvsem domači teren, nima pa doslednega nadzora v tujini. Poskušam redno ohranjati stike z izvajalci, ki me o tem obveščajo. Na primer letos bosta prvo izvedbo v Ameriki doživeli dve skladbi, precej aktualen in dejaven pa sem pri bolgarskih kolegih, s katerimi sem navezal zelo dobre stike. Radi se pošalijo, da ima Bolgarija vse, manjka jim le en Ambrož Čopi, zato sem jim posvetil ljubezensko izpovedno skladbo z naslovom Ela v bolgarščini, ki jo bomo predstavili poleg še dveh mojih skladb na festivalu Črnomorski zvoki v Balčiku.

Zborovski repertoar je kot garderoba – mora biti po meri (tehnično in muzikalno obvladovanje programa, avtentičnosti izvedbe, izraznost …). Razmišljate o tem, ko posegate po različnih stilih – za vsakega nekaj?
Glasba je vedno v evoluciji, skladatelj mora temu slediti in biti odprt za različne tehnike in možnosti. Le na ta način lahko glasba pridobi dodano vrednost in odseva čas, v katerem zaživi. Rado se govori, da je glasba v krizi, a pravzaprav še nikoli ni bila tako raznolika, kot je danes. Sam sicer ohranjam svoj glasbeni jezik, a kljub temu, glede na besedilo, uporabim tudi druge možnosti in s tem širim svoj zvočni prostor. Tako sta nastali skladbi Otrok s sončnico in Marjetice. V ciklusu Angeli pa se pri zadnji skladbi pojavi beatbox, kar je precej nenavadna poteza za klasično kompozicijo, a prinaša karakter, ki je del sodobne družbe in nas samih. S to igrivostjo sem se želel v skladbi Smešni angel približati svetu najstnikov, ki jim je namenjena. Za oblikovno povezanost sem ga nato dodal pri Angelu za bolne, kjer se doktorji prelevijo v klovne z rdečimi noski. Iz tega razloga mi ni bilo nerodno združevati dveh popolnoma različnih stilov, ker je narejeno z namenom. Oblikovno je Smešni angel sicer pisan zelo klasično, rondojsko, a z ritmiko beatboxa, uporabim pa tudi rap vložek. Skladba mora poslušalca nagovoriti in prepričati, navsezadnje ne potrebuje tehničnega znanja, ki ga premore skladatelj, da bi lahko razumel ali dojel njeno sporočilo.

Jazzovske prvine vam pravzaprav niso tuje, kajne?

V mladosti sem precej poslušal jazz, a sem se kasneje posvetil sodobni glasbi. Naklonjenost do te zvrsti še živi v meni.

Sodobna nekonvencionalna glasba, ki je zvočno naravnana zelo eksperimentalno, marsikateremu poslušalcu ne prinaša nekega pomena. A vendar nemški filozof Kant pravi, da dve stvari na tem svetu ne potrebujeta pomena: glasba in smeh. Mora biti glasba transparentna in osmišljena ali zgornja trditev vzdrži vodo?
Zanimiv mi je bil vpogled v ustvarjanje rojaka, letošnjega Prešernovega nagrajenca, slikarja Aleksija Kobala. Sprva sem mislil, da sva si zelo različna, nato pa sem skozi opazovanje njegovih slik začutil, da prav v odvzemanju človeških likov iz slik, s postavljanjem objektov v prostor, ki učinkuje nerealno, v meni spodbuja drugačne občutke. Manjko osebnega, čutnega v slikah, je spodbudilo v meni željo, da iščem druge svetove in se s slikami poistovetim. In to je bistvo umetnosti – posameznikov odziv nanjo.
Vsaka umetnost ima svoj namen, svojo sporočilnost. Vendar vsak umetnik na sebi lasten način skuša najti pravo pot do nas in našega dojemanja.

Kako pa nagovoriti slovenskega poslušalca? Ostajamo v melanholično liričnem okviru ali se znamo spogledovati tudi s hudomušnostjo in humorjem?

Vedno sledim sebi, svoji intuiciji in znanju, v to kategorijo spada pa tudi psihologija poslušalstva. Če želiš nagovoriti le-te, me seveda zanima tudi, kako poslušalstvo to sprejema. Prejemnika umetnosti želimo spodbuditi k nadgradnji samega sebe in razmišljanju ali pa mu le ponuditi možnost, da se zaustavi in prisluhne lepemu; kako to doseči pa zadeva skladatelja. Včasih razmišljam, ali bi se morda kot skladatelj razvijal v povsem drugo smer, če se na ta dejavnik ne bi oziral ali pa če ne bi bil podvržen omejitvam izvajalcev, za katere je skladba napisana.
Živahnejših skladb je pri nas kar nekaj, humornih pa res žal ne. Takšna je pač naravnanost slovenskega naroda in naše mentalitete. Če izhajam iz svoje stroke, so največje stvaritve povečini dramatične, tragične, humor je redkeje zastopan. Izpovedna nuja, ki jo čuti skladatelj, ponavadi izhaja iz bolečine ali zanosa, redkeje iz veselja, in še tega ne izražamo skozi humornost, razen če si seveda po naravi velik humorist ali pa vsaj v takšnem razpoloženju. Če si res zadam tak cilj, potem poiščem besedilo, ki me tako nagovori.

Najverjetneje obdelava slovenskih ljudskih še vedno ostaja najbolj priljubljena, mar ne?

Ljudje najraje poslušamo to, kar poznamo oziroma kar prepoznamo, torej ljudsko pesem. Če le-to vzameš iz njenega okolja, kraja in časa, ki mu je namenjena, izgubi sicer svojo namembnost, zato je pomembno, da skladbo skladatelj primerno priredi in se zaveda vseh pogojev, ki jih zahteva koncertni oder. Vse prvine umetne skladbe morajo zaživeti v priredbah, a z veliko odgovornostjo in spoštovanjem do posameznih pokrajin. To je navsezadnje narodna zapuščina.

Pa se vrniva v preteklost. Kako danes gledate na svoje prve zborovske skladbe (morda še v študijskem obdobju), ki so bile za izvajalce silno zahteven zalogaj? Kako dojemate svoj razvoj kot skladatelj?
Skladba, kot je na primer Popotnica, je bila za pevce precej trd oreh, zato vsekakor hvalevredno delo Stojana Kureta in takratnega APZ Tone Tomšič, ki so pri tem vztrajali. Na začetku sem pisal bolj homofono in harmonsko gosto; pevčev pogled je ponavadi usmerjen v melodijo, ki pa je bila takrat kar zahtevna. Kromatiko sem izkoriščal za doseganje napetosti in različnih zvočnih kombinacij. V kasnejšem obdobju sem postal bolj pozoren na izvajalca in skušal najti uravnoteženost med svojim zvočnim svetom in zahtevnostjo posameznih skladb. Spoznal sem, da ni nič slabega, tudi če skladba pred izvajalca postavlja izziv, a le, če je užitek tako izvajalca kot poslušalca tisti, ki trud poplača.
V skladateljskem razvoju skozi leta nisem pozabil nase, še vedno ostajam lirik, a se v tehničnem smislu drugače spopadam z ovirami. Zvočnost širim v modalnost, napetost ustvarjam z zvočnim barvanjem, disonance se ne razvezujejo kot v prejšnjih delih, saj imajo drugačno funkcijo in nekoliko bolj izkoriščam polifonijo v posameznih sekcijah (moških, ženskih). Me pa občasno diskusije z dirigenti popeljejo v povsem drugo dimenzijo. Na primer skladbi Marjetice in Otrok s sončnico sta odmik od mojega stila, saj sta me kompozicijsko silili k razmišljanju in raziskovanju novih možnosti.

Vaše začetne korake pa je zaznamovalo komponiranje za instrumente. Od kod nezanimanje za vokalno glasbo?

No, pel sem rad, a takrat nisem še spoznal dobre literature in bil deležen kvalitetnih izvedb, tako nisem imel priložnosti razviti pravega navdušenja nad vokalom. Kot pianist sem bil večinoma v stiku z instrumentalisti, profesor Škerl pa me je spodbudil k pisanju zborovske glasbe in pomembnosti le-te. Ko sem se prvič seznanil z APZ-jevskimi navdušenci, sem dobil zagon za pisanje vokalne glasbe. Navdušenost tedanjih pevcev me je popolnoma prevzela, hkrati pa sem kot zborovodja začutil željo po poustvarjanju. Postopoma sem rasel ob (ženskem) Komornem zboru Iskra iz Bovca, začutil sem fluidnost večjega vokalnega korpusa ob MePZ Obala in Komornem zboru Nova Gorica ter se pričel razvijati kot vokalni skladatelj. Spoznaval sem vrednosti, ki se skrivajo v zborovski glasbi. Tu sem našel veliko prostora, v katerem se lahko izražam na različne načine – pišem skladbe s sakralno in posvetno tematiko, priredbe ljudskih…

Omenili ste Daneta Škerla. Kdo pa so sicer vaši skladateljski vzorniki?
Spremljal sem razne sodobne skladatelje, čeprav sam nisem avantgardist. Rad sem izluščil in ugotavljal razmišljanje posameznega ustvarjalca in tako nadgrajeval svoj stil. Med študijem sta me v vokalni glasbi sprva najbolj navduševala Kogoj in poezija Balantiča, čeprav bi se moral verjetno kot razuzdan najstnik posvetiti lahkotnejšim temam (smeh). Dejansko takrat človek čuti z veliko intenziteto, spomin na te močne odzive pa mora prenesti na starejša leta, ko iz njih črpa navdih za svoje nadaljnje kompozicije. Za umetnika so vzponi in padci izjemnega pomena, čustvena raznolikost in globina pa nujno potrebni, saj z njima rasteš in pridobivaš izkušnje. Kasneje sem se navduševal nad francoskimi impresionisti in sprejemal novosti severnih dežel, kjer se je vokalna glasba močno razvijala.

Senzibilnost v vaših skladbah je prav gotovo dodaten razlog, da slovenski zbori z veseljem posegajo po vašem opusu. Na letošnjih regijskih tekmovanjih ste bili eden najbolj izvajanih skladateljev, dogodka pa ste se udeležili tudi kot žirant v posameznih regijah. Kakšna so pričakovanja in napovedi za letošnjo Našo pesem? Mogoče kak nasvet zborom in njihovim zborovodjem?
Tekmovanje ni merilo lastne kvalitete, ampak le preverjanje na umetniški poti, ki pa mora biti zelo netekmovalno usmerjena, naravnana k želji po čim boljših izvedbah. Regijska tekmovanja so lahko lepa spodbuda in navdih za zbore, ki niso še izkusili državnega ali mednarodnega tekmovalnega odra, pa tudi generalka za Našo pesem. Merila in kriteriji so sicer nižji, a zborom s tem damo občutek, kje so, in motivacijo, da se za mariborsko tekmovanje še temeljiteje pripravijo. Nekateri uspejo narediti v tem nekajmesečnem intervalu pravi »bum«. Sicer pa na regijskih tekmovanjih vsakdo navduši z različnega vidika: nekateri z izborom programa, nekateri z interpretacijo … Opažamo uspešnost in napredek posamezne regije. Nekateri zbori so sicer regijska tekmovanja prerasli, a prav njihovo sodelovanje dviguje raven in motivacijo ostalih zborov. Priznam, da me je ljubljanska regija malce razočarala, po drugi strani pa navdušila Štajerska. Tu smo povečini spremljali le uspešnost Karmine Šilec in Carmine Slovenice, zdaj pa se vse bolj uveljavljajo mlade dirigentke, nekatere izhajajo prav iz tega zbora. Tadeja Vulc je zelo pozitivno skladateljsko in dirigentsko ime na območju Štajerske, ki kot vzor vleče za seboj novo generacijo.

Tudi sami svoje delovanje nadgrajujete tudi kot dirigent. V zadnjem letu ste sicer pomahali v slovo APZ Univerze na Primorskem – zboru, s katerim ste več let tudi sami krojili uspešno zgodbo, ovenčano z nagradami tako na domačem kot tujih tekmovalnih odrih – pred tem pa tudi Mladinskemu mešanemu zboru Gimnazije Koper. Ste se zavestno odločili, da se boste posvetili komponiranju, in ne toliko dirigiranju?

Biti del APZ-ja pomeni del načina življenja in zdaleč ne samo delo. Užival sem v vseh segmentih organizacije in vodenja zbora, a pretirano angažiranje na različnih področjih je lahko velika past za ustvarjalca. Deseto obletnico sodelovanja z APZ UP smo obeležili kar s tremi CD-ji, z uspehi na dveh mednarodnih tekmovanjih in udeležbo na Naši pesmi z dvema zasedbama. Čudovitih deset let soustvarjanja glasbe in prijateljevanja s pevci. Nepozabno! Nato pa je prišel čas, da dobijo priložnost mlajši dirigenti, da v zbor zaveje svež veter. Kot umetnik še vedno čutim potrebo po poustvarjanju, zato poleg zborov Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana počasi ponovno ‘postavljam na noge’ Mladinski zbor Gimnazije Koper, ki je z ustanovitvijo simfoničnega orkestra izgubil velik del pevskega kadra.

Ravno pred kratkim ste prejeli tudi Škerjančevo priznanje, ki ga podeljuje KGBL za izjemne zasluge pri umetniškem uveljavljanju šole. Večkrat omenjate, da so na vas in vašo poklicno pot vplivali razni priznani slovenski glasbeniki in skladatelji: od Pavla Kalana, Pavleta Merkúja, Stojana Kureta, Daneta Škerla … Vloge so se zamenjale, mentor ste postali sami. Je v vas strahospoštovanje do pedagoškega poklica, vedoč, da imate precejšen privilegij vplivanja na bodočnost mladih?

Pri predajanju znanja mi je pomembno dvoje – da mlade navdušim za glasbo ter da jim damo vero v njih same, saj bodo tako presegli vsakodnevne probleme. Mlad človek, predvsem umetnik, začenja z veliko mero dvomov vase: Sem sposoben ali ne? Pedagog, ki gleda le nase, ni pedagog, takšni ne bi smeli niti učiti. Že v sedmem razredu sem vedel, da bom skladatelj, nekateri pa to ugotovijo sorazmerno pozno. Pri tem je pomembno, da jih učitelj zna motivirati in navdahniti, hkrati pa naučiti spoštljivosti in odgovornosti do dela ter pridobivanja znanja. Sam sem se moral v glasbeno šolo voziti v Tolmin, v srednji šoli sem se moral odpovedati tudi kakšnemu priboljšku, da bi si lahko kupil posnetek ali note. Medtem ko imajo današnje generacije možnost, da vse informacije pridobijo na spletu, včasih so kar preveč razvajeni in bi najraje vse vsrkali s preprostim priklopom na USB-kabel. A v glasbi tako ne gre. Ne glasbena teorija ne tehnična pripravljenost nista dovolj, da bi glasbo res dojel. Le poglobljenost posameznika v njeno bit in sporočilnost obrodi sadove.

Zadnja leta lahko sledimo opozorilom in črnim napovedim glasbenih pedagogov o vrzeli zborovskega podmladka, ki naj bi v bodoče prinesel tudi velik upad zborovskih pevcev in s tem slovenske zborovske tradicije. Je bilo sodelovanje z Janom Plestenjakom in prirejanje njegovih skladb poskus približevanja zborovske glasbe mlajšim generacijam?

O tem nisem razmišljal, motiviral me je manjko takšnih priredb pri nas, saj zbor potrebuje tudi tovrstno glasbo za sprostitev. Zbori redno posegajo po takšni svetovni literaturi, zakaj ne bi potem posegali tudi po obdelavah slovenskih pop skladb? Jan si je želel svoje hite ponuditi tudi pevskim zborom in me povabil k sodelovanju. Najprej sem bil zadržan, nato pa sem ukrotil ego in se lotil priredb. Večina ljudi pristopa k tej ideji z zadržkom, češ klasik posega po pop kulturi, a moram priznati, da sem se marsičesa naučil v tej fazi. V instrumentaciji Plestenjakovih skladb je zaslediti veliko vrednost in znanje, ki je nadgradnja njegove klasične izobrazbe in prakse. V klasični glasbi postajamo veliki perfekcionisti, pozabljamo pa na bistvo užitka, sproščenosti in včasih sporočilnosti glasbe. Ukvarjamo se z vsemi ostalimi parametri, ki nas nazadnje lahko pustijo zelo hladne. Strah, ki izvira iz vsega pridobljenega znanja, nas še dodatno omejuje. Dejstvo je, da tudi skladatelji izhajamo iz notranjega impulza, intuicije, emocije, znanje in tehnika pa sta temu le podpora, da se lahko glasba udejanji skozi izčiščeno obliko.

Precej glasbenikov opozarja na težave današnje glasbene industrije. Nekateri uspešni glasbeniki celo odvračajo mlade nadobudneže od preživljanja z glasbo. Svetujejo jim, naj raje študirajo jezike (dirigent Stephen Layton) ali pa naj postanejo zdravniki, odvetniki, saj je biti glasbenik prava nočna mora (pianist Peter Donohoe). Kako gledate na to kot pedagog?

Ali bi svet lahko obstajal brez glasbe? Ne, torej, nekdo mora tudi to početi. Je pa res, da je pot težka. V preteklosti so bili glasbeniki plačani s strani cerkve in plemstva, danes je plemstvo nadomestila država, cerkev nima takega položaja kot včasih in ne eni ne drugi nimajo niti denarja in na žalost niti pravega zavedanja vrednosti naročanja novih del, pomena umetniške glasbe. S svojimi intelektualnimi, organizacijskimi, vodstvenimi … sposobnostmi in izkušnjami bi v drugem poklicu najbrž zaslužil več, po drugi strani pa je dirigiranje moj hobi in užitek, pedagoško delo notranja nuja, moja organizacijska plat želja po bogatenju prostora z novimi vsebinami, skladateljsko delo pa bistvo mojega obstoja in možnost nagovoriti ljudi z meni lastnim načinom in povednostjo. Vse to je del mojega življenja in ne samo poklica ali hobija. Če človek v tem uživa, zakaj bi delal nekaj, kar mu ni po meri? Res, da nikoli nisem načrtoval, da bom imel polno denarnico, saj umetnost kot taka sledi povsem drugačnim načelom. Finančni vidik žal ne more biti v prvi vrsti, sicer bi marsikdo zapravil sebe kot umetnika. Bi pa morali tisti s polno denarnico prepoznati vrednost našega delovanja in prispevka družbi ter le-to podpreti. Zakaj bi moral umetnik umreti v siromaštvu, njegovo vrednost pa se potem prepozna šele po njegovi smrti? Čas za podporo je, ko je človek živ.

Škerjančevo priznanje Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in nagrada Prešernovega sklada, februar 2016


Torej, skladatelj, dirigent, pedagog, nekdanji urednik Naših zborov, organizator in pobudnik več festivalov, večkratni nagrajenec in prejemnik prvih nagrad na tekmovanjih … Kam torej od tu dalje? Po čem lahko človek ob takšnih uspehih sploh še hrepeni?

Čeprav se na prvo žogo uspeh kaže navzven z nagradami, lastno uspešnost dejansko meri človek sam. Uspešen si, ko vsaj približno dosežeš cilje, ki si si jih zastavil. Včasih je že pot sama po sebi uspeh, če vidimo v njej srečo in zadoščenje. Pomembno je, da skušamo najti sebe in se spoznati (do te točke še nisem prišel), zato tudi cilje oblikujemo v želji sebe nadgrajevati in izpopolnjevati. V izhodišču me nagrade ne osrečujejo, navdušenje nad njimi dejansko traja mogoče nekaj minut, pa še to zato, ker to privoščim pevcem, ki so mi sledili in vložili veliko truda. Nagrada Prešernovega sklada ima seveda posebno mesto, saj je visoko nacionalno priznanje in potrditev mojega dosedanjega dela. Vseeno pa vedno živim v sedanjosti in za prihodnost. Zato idej in novih projektov ne manjka.